Appeal dismissed; prior detention extension request cannot be challenged via protection of legality request.

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

[JEDRO]

V okviru zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice ni mogoče uveljavljati kršitev, ki naj bi bile storjene s prejšnjim pravnomočnim sklepom o podaljšanju pripora (zoper katerega zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena).

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom I Ks

60793/2011 z dne 7. 3. 2012

zoper obdolženega A. S. po vložitvi obtožnice podaljšal pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zaradi utemeljenega suma, da je storil nadaljevano kaznivo dejanje goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom

211. člena

Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), kaznivo dejanje zatajitve

po prvem odstavku 208. člena KZ-1

in kaznivo dejanje pranja denarja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 245. člena KZ-1.

Višje sodišče v Mariboru je s

sklepom

I Kp 10135/2012 z dne 14. 3. 2012

pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo.

2. Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po vloženi obtožnici vlagajo zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčevi zagovorniki ter Vrhovnemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor odpravi oziroma odredi hišni pripor. V zahtevi navajajo, da je obdolženec neupravičeno v priporu že od 12. 2. 2012, saj je senat s sklepom I Ks 60793/2011 z dne 10. 2. 2012 pripor zoper obdolženca podaljšal na podlagi predloga, ki ni bil podpisan s strani okrožne državne tožilke. Ker torej ni bilo zakonske podlage za podaljšanje pripora do 12. 3. 2012, je nezakonito tudi podaljšanje pripora po vloženi obtožnici. Po stališču zagovornikov pri obdolžencu tudi ni podana ponovitvena nevarnost. Obdolženec doslej še ni bil v priporu ali na prestajanju zaporne kazni, zato sta dosedanje trajanje pripora ter grožnja z dolgotrajno zaporno kaznijo vsekakor trdna razloga, da obdolženec kaznivih dejanj ne bo ponavljal. Senat prav tako ni zadostno ocenil, ali je isti namen mogoče doseči z milejšim ukrepom. Po oceni zagovornikov sta tako hišni pripor kot tudi prepoved približevanja določenemu kraju ali osebi enako učinkovita ukrepa, saj je potrebno upoštevati, da je bil obdolženec izpostavljen medijskemu poročanju in se je s tem zmanjšala možnost, da bi obdolženec na prostosti navezal stike s potencialnimi oškodovanci.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutem

eljeno. Po oceni vrhovne državne tožilke zatrjevana kršitev določb kazenskega postopka ni podana, v preostalem delu pa zagovorniki izražajo nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar ne more biti predmet presoje v okviru zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obdolžencu in njegovim zagovornikom, ki se o njem niso izjavili.

B. 5. Glede navedb zagovornika, da so bile določbe kazenskega postopka kršene že s sklepom senata o podaljšanju pripora I Ks 60793/2011 z dne 10. 2. 2012, ker naj ne bi bil podan popoln predlog državnega tožilca, Vrhovno sodišče poudarja, da je navedeni sklep postal pravnomočen s sklepom Višjega sodišča v Mariboru I Kp 60793/2011 z dne 20. 2. 2012. Po določbi četrtega odstavka 420. člena ZKP zahteva za varstvo zakonitosti zoper citirani sklep ni dovoljena, zato je jasno, da zatrjevanih kršitev tudi ni mogoče uveljavljati v okviru zahteve za varstvo zakonitosti zoper sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice.

6. Vrhovno sodišče prav tako ne more pritrditi stališču zagovornikov, da v obravnavanem primeru ni podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Iz obrazložitve sklepa o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice izhaja, da je senat zaključke o obstoju ponovitvene nevarnosti oprl na težo kaznivega dejanja (obdolženec naj bi si z izvršenimi kaznivimi dejanji pridobil premoženjsko korist v skupnem znesku 544.315,00 €) ter dejstvo, da je bil obdolženec že pravnomočno obsojen zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje. Upoštevaje navedene okoliščine je sodišče razumno ocenilo, da bo obdolženec na prostosti s kaznivimi dejanji nadaljeval, utemeljeno pa je sklepalo tudi, da varnosti ljudi(1) ni mogoče učinkovito zagotoviti z milejšim ukrepom. Sodišče je pojasnilo, da je odreditev milejšega ukrepa pogojena z zaupanjem, ki ga obdolženec ni opravičil, saj tudi do sedaj izrečene kazenske sankcije opominjevalne narave nanj niso imele pozitivnega prevzgojnega učinka. Dejstvi, da je obdolženec v priporu že tri in pol mesece ter da mu grozi visoka zaporna kazen, pravilnosti navedene presoje ne omajeta, niti ne more obdolženčeva medijska izpostavljenost izključiti ponovitvene nevarnosti ter neogibnosti pripora.

7. Kršitve, na katere se sklicujejo obdolženčevi zagovorniki v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

----

Op. št. (1): Po stališču, ki ga je Ustavno sodišče zavzelo že v odločbi U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996, vsebina pojma „varnost ljudi“ lahko zajema tudi premoženjska kazniva dejanja, kadar gre za težja kazniva dejanja z elementi posega v najpomembnejše ustavno varovane dobrine.