Appeal dismissed; co-appearing as judge in another case against same defendant does not require mandatory recusal.

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

[JEDRO]

Sodelovanje pri sojenju v drugih kazenskih zadevah zoper istega obdolženca ne predstavlja razloga za obvezno izločitev sodnika.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom II Ks 43746/2011 z dne 10. 10. 2011 zavrglo zahtevo obsojenca za obnovo kazenskega postopka, končano s pravnomočno sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Ljubljani, II K 628/1990 z dne 28. 3. 1991, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani Kp 853/1991 z dne 3. 9. 1991, obsojenca pa je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Pritožbo obsojenca zoper ta sklep je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom II Kp 43746/2011 zavrnilo, obsojenca pa oprostilo stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočen sklep o zavrženju zahteve za obnovo postopka je obsojenec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi, kot navaja, kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona s predlogom, da Vrhovno sodišče izpodbijana sklepa razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, ki ga je podala na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ocenila, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Vrhovna državna tožilka ugotavlja, da vložnik zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka in kazenskega zakona ni obrazložil, je pa sicer celotna obširna obrazložitev obsojenčeve vloge le navajanje lastne dokazne ocene, ki se nanaša na pravnomočno sodbo, s katero mu je bila izrečena kazen za kaznivo dejanje poskusa kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 100. člena Kazenskega zakonika Republike Slovenije (v nadaljevanju KZ RS), v zvezi z 19. členom Kazenskega zakonika SFRJ (v nadaljevanju KZ SFRJ). Vrhovna državna tožilka zato meni, da vložnik v obrazložitvi ne utemeljuje kršitev, ki naj bi jih zagrešilo sodišče v postopku z izrednim pravnim sredstvom zahteve za obnovo postopka, ampak uveljavlja kršitve, ki naj bi bile storjene v rednem kazenskem postopku do pravnomočne sodbe, rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper obsodilno sodbo pa je že potekel.

4. Obsojenec je v odgovor na odgovor vrhovne državne tožilke zatrdil, da je zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil, povsem upravičena in v celoti utemeljena. Ponavlja, da pri sojenju ni mogel zasliševati obremenilnih prič v fazi preiskave in na glavni obravnavi in zatrjuje, da je bila obsodilna sodba krivična oziroma izrečena za dejanje, ki se nikoli ni zgodilo.

B. 5. Vrhovno sodišče pritrjuje ugotovitvam vrhovne državne tožilke, da vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je sicer vložil, kot je razvidno iz opravilnih številk in datumov odločb, zoper sklepa, navedena v uvodu te sodbe, s katerima je bilo odločeno o njegovi zahtevi za obnovo kazenskega postopka, po vsebini pa uveljavlja kršitve pravic obrambe po določbi d. točke tretjega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP), ki jih zagotavlja tudi 29. člen Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava), ki pa naj bi bile zagrešene v postopku sojenja, ki se je končalo s pravnomočno obsodilno sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Ljubljani II K 628/1990 z dne 28. 3. 1991 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, Kp 853/1991 z dne 3. 9. 1991. Zoper sodbo, ki je postala pravnomočna 3. 9. 1991 in je bila obsojencu vročena 20. 9. istega leta, zahteve ni več dovoljeno vložiti, saj je že zdavnaj potekel 3-mesečni rok za vložitev takšnega izrednega pravnega sredstva. Vložnik nadalje trdi, da je pritožbeno sodišče kršilo 23. člen Ustave, ker je pri odločanju o zahtevi za obnovo kazenskega postopka v zunajobravnavnem senatu na prvi stopnji sedel sodnik, ki je v neki drugi zadevi proti njemu odločal o ugovoru zoper obtožnico in o predlogu tožilstva za odreditev pripora. Ne glede na to, da vložnik te svoje trditve ni konkretiziral, je potrebno ugotoviti, da takšna situacija, kakršno zatrjuje vložnik, ne predstavlja zatrjevane kršitve, saj sodelovanje pri sojenju v drugih kazenskih zadevah zoper istega obdolženca ne predstavlja razlog za obvezno izločitev sodnika, medtem ko drugega razloga za izločitev vložnik ne zatrjuje. Tudi zatrjevana pa neobrazložena trditev o napačni subsumpciji, do katere naj bi prišlo zaradi namerno neraziskanega dejanskega stanja, ne predstavlja konkretizacije nobenega od razlogov, iz katerega je dovoljeno vložiti zahtevo za obnovo kazenskega postopka. V zaključku zahteve navedene trditve o podani absolutno bistveni kršitvi procesnih določb (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP) ostajajo neobrazložene, tako da ni mogoče ugotoviti, na kaj se nanašajo in jih zato ni mogoče preizkusiti.

6. Vrhovno sodišče pri preizkusu izpodbijanih odločb na podlagi zahteve, ki jo je vložil obsojeni C., ni ugotovilo kršitev, ki bi jih moralo upoštevati in je zato neutemeljeno zahtevo v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo. Obsojenec je na prestajanju dolgotrajne zaporne kazni in brez premoženja, zato ga je Vrhovno sodišče v skladu z določbo četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.