Supreme Court dismisses appeal against valid employment termination agreement citing no fraud or mistake of will.

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.

[JEDRO]

Vsebina sklenjenega sporazuma z dne 14. 1. 2010 ne nasprotuje prisilnim predpisom niti morali. Prav tako njegova podlaga (kavza) ni nedopustna, še manj pa nemoralna, saj ZDR (v 75. in 79. členu) izrecno določa sporazum kot enega izmed dopustnih načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Revizija se torej neutemeljeno zavzema za ugotovitev ničnosti sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi.

Glede na ugotovljena dejstva, da je bila tožnica tista, ki ni želela, da delovno razmerje preneha na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč je namesto tega predlagala in nato tudi sklenila sporazum, se revidentka neutemeljeno sklicuje na bistveno zmoto in na prevaro, za katero je značilna povzročena zmota.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarne tožbene zahtevke, s katerimi je tožnica zahtevala ugotovitev ničnosti in razveljavitev sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 1. 2010, reintegracijo ter priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od 4. 2. 2010 dalje. Prav tako je zavrnilo podredne tožbene zahtevke, in sicer zahtevek za razveljavitev sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijski ter reparacijski zahtevek. Ugotovilo je neutemeljenost navedb tožnice, da je sporazum neveljaven zaradi napak volje. Presodilo je tudi, da sporazum ni ničen.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) ter zmotne uporabe materialnega prava. Zatrjuje, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Razlogi so med seboj različni in izključujoči. Sodišče se do pritožbenih navedb ni opredelilo. Zaradi teh pomanjkljivosti se sodba ne more preizkusiti. Sodišče prav tako ni smiselno upoštevalo drugega odstavka 15. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Te zakonske določbe tožena stranka ni spoštovala, saj revidentki ni omogočila primernega roka za odločitev glede sklenitve sporazuma. Revidentka zatrjuje tudi, da je sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 1. 2010 neveljaven. Ničen je, ker nima dopustne podlage (kavze). Zaradi napak volje je izpodbojen. Predstavniki tožene stranke so revidentki grozili. Spravili so jo v bistveno zmoto, saj so ji zatrjevali, da je zanjo sklenitev sporazuma ugodnejša kot pa izvedba postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sporazum je podpisala, ne da bi se pred tem seznanila z njegovo vsebino.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo prereka navedbe v reviziji in sodišču predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Slednjo revidentka utemeljuje s pavšalnimi navedbami, da so razlogi o odločilnih dejstvih v izpodbijani sodbi različni in izključujoči ter da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb, kar pa ne drži. Sodišče druge stopnje se je v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP opredelilo do vseh bistvenih pritožbenih navedb in sodbo je mogoče preizkusiti. Očitek revizije v tej zvezi je neutemeljen.

8. Revidentka v reviziji sicer navaja, da uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar le-te z ničemer ne utemelji. Zato Vrhovno sodišče izpodbijane sodbe z vidika te bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni moglo preizkusiti.

9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10. Predmet sodne presoje je veljavnost sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 1. 2010, s katerim sta se stranki dogovorili za prenehanje pogodbe o zaposlitvi.

11. Sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi je urejen v 79. členu ZDR. Glede veljavnosti sporazuma se uporabljajo določbe ZDR o ničnosti in o izpodbojnosti (13. in 14. člen ZDR) ter ob upoštevanju prvega odstavka 11. člena ZDR smiselno splošna pravila civilnega prava, ki jih vsebuje Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji).

12. Po določbi prvega odstavka 86. člena OZ je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodba je tudi nična, če nima dopustne podlage, pri čemer je podlaga nedopustna, če je v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli (prvi, drugi in četrti odstavek 39. člena OZ).

13. Vsebina sklenjenega sporazuma z dne 14. 1. 2010 ne nasprotuje prisilnim predpisom niti morali. Prav tako njegova podlaga (kavza) ni nedopustna, še manj pa nemoralna, saj ZDR (v 75. in 79. členu) izrecno določa sporazum kot enega izmed dopustnih načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Revizija se torej neutemeljeno zavzema za ugotovitev ničnosti sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi.

14. Prav tako po presoji Vrhovnega sodišča sporazum ni izpodbojen zaradi napak volje.

15. Na podlagi prvega odstavka 45. člena OZ lahko stranka zahteva razveljavitev pogodbe, če ji je pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo povzročil utemeljen strah, tako da je zaradi tega sklenila pogodbo. Razveljavitev pogodbe lahko zahteva tudi stranka, ki je v bistveni zmoti in ki je pri sklenitvi pogodbe ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu, pri čemer je zmota bistvena, če se nanaša na bistvene lastnosti predmeta, na osebo, s katero se sklepa pogodba, kadar se sklepa glede na to osebo, ali na okoliščine, ki se po običajih v prometu ali po namenu strank štejejo za odločilne, ker sicer stranka, ki je v zmoti, pogodbe s tako vsebino ne bi sklenila (prvi in drugi odstavek 46. člena OZ). Prevaro, kot napako volje, OZ ureja v 49. členu. Če ena stranka povzroči zmoto pri drugi stranki ali jo drži v zmoti z namenom, da bi jo tako napeljala k sklenitvi pogodbe, lahko druga stranka zaradi prevare zahteva razveljavitev pogodbe tudi takrat, kadar zmota ni bistvena (prvi odstavek 49. člena OZ).

16. Vrhovno sodišče ni upoštevalo revizijskih navedb o okoliščinah oz. poteku dogodkov pred sklenitvijo sporazuma, saj z njimi revidentka poskuša izpodbijati dokazne zaključke sodišč ter uveljaviti nedovoljen revizijski razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

17. Po dejanskih ugotovitvah sodišč nižje stopnje, na katere je Vrhovno sodišče vezano, je bil sporazum o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 1. 2010 sklenjen na podlagi prošnje za sporazumno prenehanje delovnega razmerja, ki jo je tožnica istega dne lastnoročno napisala.

18. Glede na ugotovljena dejstva, da je bila tožnica tista, ki ni želela, da delovno razmerje preneha na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč je namesto tega predlagala in nato tudi sklenila sporazum, se revidentka neutemeljeno sklicuje na bistveno zmoto in na prevaro, za katero je značilna povzročena zmota.

19. Kar se tiče grožnje sta že sodišči nižje stopnje pravilno obrazložili, da predočenje postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter „grožnja“ s kazenskim pregonom ne predstavljata nedopustne grožnje v smislu 45. člena OZ. Takšno stališče je v skladu z ustaljeno sodno prakso (1).

20. Nenazadnje se glede na ugotovljeno dejansko stanje zatrjevanje revidentke, da bi ji tožena stranka morala omogočiti primeren rok za preučitev predloga sporazuma, pokaže kot nesmiselno. Očitek, da bi sodišče moralo uporabiti drugi odstavek 15. člena ZDR, je neutemeljen.

21. Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče pritrjuje presoji sodišč nižje stopnje, da je bil sklenjen veljaven sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi in da sta primarni ter podredni tožbeni zahtevek neutemeljena.

22. Ker revizijska razloga nista podana, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

23. Tožena stranka v skladu s petim odstavkom 41. člena ZDSS-1 sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

---.---

Op. št. (1): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 2/97 z dne 13. 5. 1997, sklep VIII Ips 269/2003 z dne 8. 6. 2004, sodbo VIII Ips 279/2006 z dne 21. 11. 2006 ter sodbo VIII Ips 411/2007 z dne 20. 4. 2009.