Appeal dismissed; court found tax exemption conditions not met despite applicant's age and health issues.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Glede na to, da je tožnica lastnica nepremičnin v skupni vrednosti kar 925.968,00 EUR, pri čemer prejema pokojnino v Sloveniji, izplačila iz Hrvaške in dohodke iz kmetijske in gozdarske dejavnosti, se višina sodne takse ne izkaže kot nesorazmerna, s plačilom pa njeno socialno stanje - ob dejstvu, da ji je bilo plačilo sodne takse odloženo – ne bo ogroženo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse zavrne (1. točka izreka), plačilo sodne takse pa se odloži do izdaje odločbe sodišča prve stopnje (2. točka izreka).

2. Zoper 1. točko izreka izpodbijanega sklepa je iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP v zvezi s 363. členom ZPP in 366. členom ZPP vložila pritožbo tožnica in predlagala, da pritožbeno sodišče sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožnico plačila sodnih taks oprosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pri odločanju o predlogu mora sodišče upoštevati vse okoliščine primera, zlasti pa premoženjsko stanje stranke in njenih družinskih članov, vrednost predmeta postopka ter število oseb, ki jih je stranka dolžna preživljati (4. odstavek 11. člena ZST-1).

5. Glede na ugotovljeno premoženjsko stanje predlagateljice se pritožbeno sodišče strinja, da v konkretnem primeru ni pogojev za oprostitev plačila sodne takse. Čeprav ugotovljeni dohodek predlagateljice, ki predstavlja mesečno povprečno 639,20 EUR pokojnine in 155,40 EUR izplačila iz Hrvaške (priloge A37, 38 in 39), ne omogoča (enkratnega) plačila takse v višini 9.828,00 EUR oziroma 8.970,00 EUR (glede na že plačano sodno takso), pa iz izjave o premoženjskem stanju (priloga A34) izhaja, da je predlagateljica lastnica več nepremičnin, in sicer stanovanjske hiše, v kateri živi (v vrednosti 391.328,00 EUR), drugega stanovanja oziroma stanovanjske hiše v vrednosti 158.666,00 EUR, kmetijskega oziroma gozdnega zemljišča v vrednosti 284.904,00 EUR in stavbnega zemljišča v vrednosti 91.070,00 EUR. Kljub temu, da je predlagateljica slabega zdravstvenega stanja in stara 80 let, pri čemer na njenih nepremičninah gospodari njen vnuk, ki ne zasluži niti za zavarovanje (priloga A40), je sodišče prve stopnje poleg lastništva nepremičnin pravilno upoštevalo tudi, da ima predlagateljica dohodke iz kmetijske in gozdarske dejavnosti v višini 1.846,89 EUR in 1.735,54 EUR (izjava o premoženjskem stanju na prilogi A34). Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da tudi, če bi bila utemeljena pritožbena navedba, da jih dejansko nima, je bistveno, da je tožnica vsekakor lastnica premoženja, ki bi lahko prinašalo dohodke, če bi tožnica za to poskrbela npr. s sečnjo lesa v gozdovih v vrednosti 284.904,00 EUR itd.

6. Glede na to, da je tožnica lastnica nepremičnin v skupni vrednosti kar 925.968,00 EUR, pri čemer prejema pokojnino v Sloveniji, izplačila iz Hrvaške in dohodke iz kmetijske in gozdarske dejavnosti, se višina sodne takse ne izkaže kot nesorazmerna, s plačilom pa njeno socialno stanje - ob dejstvu, da ji je bilo plačilo sodne takse odloženo – ne bo ogroženo. Pritožbeno sodišče je namreč prepričano, da bo tožnica v času odložitve plačila lahko brez nevarnosti za svoje preživljanje priskrbela sredstva za plačilo zahtevane sodne takse, v nasprotnem primeru pa ima v vsakem primeru možnost po preteku obdobja odloga vložiti nov predlog za odložitev plačila sodnih taks.

7. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da se v konkretnem primeru zastavlja vprašanje skladnosti Zakona o sodnih taksah z Ustavo RS. Zakonodajalec je natančno predvidel, kako je mogoče ugotavljati, ali posameznik izpolnjuje pogoje za taksno oprostitev ali ne. S tem je sledil načelu enakosti, ki od njega zahteva, da enake pravne primere obravnava pravno enako, različne pa različno in pri tem ne ravna arbitrarno. Zakonodajalec je z institutom oprostitve plačila sodnih taks v bistvu vzpostavil načelo enakosti med premožnejšimi in manj premožnimi osebami. Če tega instituta ne bi predvidel, bi mu bilo mogoče očitati diskriminacijo in ravnanje v nasprotju z zahtevo po socialni državi. Tako pa ta očitek predlagateljice ni utemeljen (povzeto po odločbi Ustavnega sodišča opr. št. U-I-112/98 z dne 17. 6. 1998). Po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru, upoštevaje vrednost spora 1.104.094,29 EUR in sodno takso v višini 9.828,00 EUR, tehtanje posega v pravico do sodnega varstva z legitimnim ciljem financiranja delovanja sodne oblasti pokaže, da ne gre za nesorazmeren poseg, ki bi nasprotoval načelu pravne države (2. člen Ustave RS) (tako tudi VSL sklep II Cpg 274/2010 z dne 13.4.2010).

8. Iz zgoraj navedenih razlogov pritožba tožnice torej ni utemeljena. Ker postopek niti izpodbijani sklep nista obremenjena z zatrjevanimi kršitvami, kakor tudi ne s kršitvami, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče ob upoštevanju določila 2. odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.