Supreme Court quashes lower court ruling on termination notice validity due to employee's prolonged absence and lack of availability for defense.

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje in ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje (vključno s sklepom o povrnitvi stroškov postopka) se razveljavita in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Če v smislu tretje alineje prvega odstavka 111. člena ZDR delavec najmanj 5 dni zaporedoma ne pride na delo, in o razlogih za svojo odsotnost ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti, gre za trajajočo kršitev, ki traja vse dokler se delavec ne javi na delu oziroma o svoji odsotnosti delodajalca ne obvesti. Pri takšni kršitvi pa subjektivni rok za izredno odpoved ne more poteči, dokler kršitev traja.

Če tožnik pred odpovedjo za toženo stranko ni bil dosegljiv, le-tej ne bo mogoče očitati kršitve pravice do zagovora.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 20. 7. 2010. Toženi stranki je naložilo, da pozove tožnika na delo in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplača nadomestilo plače, ki bi jo prejel, če bi delal, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih neto zneskov in mu povrne stroške postopka. Tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je s presojo, da je bila tožba dne 11. 8. 2010 vložena pravočasno, saj je tožnik sicer nepopolno tožbo na podlagi sklepa o popravi z dne 16. 8. 2010 dne 27. 8. 2010 pravočasno popravil z opredelitvijo zahtevka za ugotovitev nezakonitosti odpovedi in ne glede na to, da je tožnik dajatveni zahtevek uveljavljal šele kasneje med postopkom pred sodiščem. Hkrati se je strinjalo s presojo, da je tožena stranka glede na tožniku očitano kršitev, ker je bil po 12. 5. 2010 več kot 5 dni neupravičeno odsoten z dela in o svoji odsotnosti ni obvestil delodajalca, zamudila 30-dnevni subjektivni rok za izredno odpoved, ker je na podlagi izredne odpovedi z dne 20. 7. 2010 ugotavljala prenehanje delovnega razmerja že z 31. 5. 2010. Po presoji sodišča pa je bila odpoved nezakonita tudi zato, ker tožena stranka tožniku ni zagotovila zagovora, saj je bila o tem, da je tožnik v priporu, seznanjena šele dne 22. 7. 2010, torej šele po podaji odpovedi.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V prvi vrsti navaja, da bi moralo sodišče tožbo zavreči, saj je bila laična tožba, ki jo je tožnik posredoval sodišču dne 11. 8. 2010, nesklepčna. Zato jo sodišče ne bi smelo vrniti v popravo oziroma ne bi smelo upoštevati njene kasnejše dopolnitve, vložene po poteku 30-dnevnega roka iz tretjega odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR), prav tako pa je tožnik uveljavljal dodatne zahtevke po izteku tega roka. Poleg tega graja presojo, da je tožena stranka pri podaji sporne izredne odpovedi zamudila 30-dnevni subjektivni rok. Kot prvo navaja, da odpoved pomotoma glasi na prenehanje delovnega razmerja tožnika z 31. 5. 2010 in je dejansko tožniku priznala delovno razmerje do konca junija 2010. Hkrati pa navaja, da je šlo pri tožniku zaradi odsotnosti z dela, ne da bi jo kakorkoli obvestil o razlogih za nevrnitev na delo po upravičeni odsotnosti do 12. 5. 2010, za trajajočo kršitev, tako da rok za odpoved do njene podaje 20. 7. 2010 še ni mogel poteči. Ker se vse dotlej tožnik tudi ni odzival na njene telefonske pozive, je upravičeno sklepala, da nima namena nadaljevati z delom pri njej. Ker s tožnikom, kljub večkratnim telefonskim klicem na telefonsko številko, s katero je razpolagala, ni mogla vzpostaviti kontakta, tožniku pred podajo odpovedi ni mogla zagotoviti zagovora oziroma mu zagovora ni bila dolžna omogočiti. Tega mu ni mogla zagotoviti tudi ob dejstvu, da je bil tožnik dejansko že od 14. 6. 2010 v priporu.

4. Revizija je utemeljena.

5. Revizija sicer neutemeljeno uveljavlja, da je tožnik zamudil rok za vložitev tožbe, oziroma da bi moralo sodišče njegovo tožbo z dne 11. 8. 2010, ki jo je sestavil sam, kot nesklepčno zavreči. Ker laična tožba ni vsebovala tožbenega zahtevka, jo je sodišče na podlagi 108. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) kot nepopolno vlogo pravilno vrnilo tožniku v popravo. Tožnik je tožbo v roku, ki mu ga je postavilo sodišče, pravočasno popravil z opredelitvijo zahtevka, da sodišče ugotovi nezakonitost odpovedi in mu dosodi odškodnino. Tako popravljena tožba se šteje za pravočasno, ker je bila prvič vložena znotraj 30-dnevnega roka iz tretjega odstavka 204. člena ZDR (četrti odstavek 108. člena ZPP). Iz tako popravljene tožbe je bilo razvidno, da gre za spor o prenehanju delovnega razmerja v smislu določb 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1). Na podlagi četrtega odstavka tega člena pa lahko delavec-tožnik v teh sporih spreminja tožbo glede zahtevka do konca glavne obravnave brez privolitve tožene stranke. Glede na to je imelo sodišče zakonito podlago za odločanje o tožnikovem tožbenem zahtevku, kot je bil oblikovan do zaključka obravnave pred sodiščem prve stopnje.

6. Revizija pa utemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava v zvezi s presojo subjektivnega roka za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca in glede presoje dolžnosti tožene stranke, da tožniku, upoštevaje ugotovljene okoliščine, omogoči zagovor.

7. Na podlagi drugega odstavka 110. člena ZDR mora delodajalec podati izredno odpoved najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved.

8. Če v smislu tretje alineje prvega odstavka 111. člena ZDR delavec najmanj 5 dni zaporedoma ne pride na delo, in o razlogih za svojo odsotnost ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti, gre za trajajočo kršitev, ki traja vse dokler se delavec ne javi na delu oziroma o svoji odsotnosti delodajalca ne obvesti. Pri takšni kršitvi pa subjektivni rok za izredno odpoved ne more poteči, dokler kršitev traja. Zato potek roka za izredno odpoved v tem primeru ne more biti odvisen od datuma prenehanja delovnega razmerja delavca na podlagi takšne odpovedi.

9. Ker naj bi se tožnik moral vrniti na delo z 12. 5. 2010, pa vse do podaje odpovedi na delo ni prišel in o razlogih svoje odsotnosti tožene stranke ni obvestil, ne da bi bilo ugotovljeno, da tega ni mogel storiti, je sodišče zmotno presodilo, da je bila sporna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 20. 7. 2010 podana prepozno, po izteku 30-dnevnega subjektivnega roka.

10. Obveščanje delodajalca o razlogih za neprihod na delo je dolžnost delavca. Če delavec ob opustitvi te dolžnosti na naslovih, ki jih sporoči delodajalcu, ni dosegljiv, njegova odsotnost pa presega 5 zaporednih delovnih dni, gre gotovo za okoliščine iz drugega odstavka 83. člena ZDR, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogoči zagovor. V bistvu je v takih okoliščinah zagotovitev zagovora s strani delodajalca neizvedljiva, razlogi za to pa so na strani delavca. Zato je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je bila sporna izredna odpoved nezakonita tudi zato, ker tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora, ne da bi se opredelilo do dosegljivosti tožnika v zvezi s tem. Če tožnik pred odpovedjo za toženo stranko ni bil dosegljiv, le-tej ne bo mogoče očitati kršitve pravice do zagovora.

11. V dosedanjem postopku se sodišče ni opredelilo do izvedenih dokazov v zvezi s tožniku v odpovedi očitano kršitvijo, to je, ali bi se po izrabi letnega dopusta in viška ur po 12. 5. 2010 tožnik moral javiti na delu pri toženi stranki in ali v 5 dneh po tem datumu ni mogel javiti razlogov za neprihod na delo.

12. Zaradi navedene zmotne uporabe materialnega prava in zaradi razčiščenja navedenih dejanskih okoliščin, je sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in sodbi nižjih sodišč razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v dopolnitev postopka v nakazanih smereh.

13. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi člena 165/3 ZPP.