Legislator Case Law & Legislation
Sodba I Up 128/2012 ECLI:SI:VSRS:2012:I.UP.128.2012 AI generated

Appeal dismissed; court upheld restriction order as lawful and constitutional rights were protected.

Case Number Sodba I Up 128/2012
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The Supreme Court of Slovenia dismissed the appeal against an administrative court decision upholding a travel restriction order. The appellant argued the first-instance court violated his constitutional right to personal freedom and due process, claiming the restriction was disproportionate and he was not properly informed. The court rejected these claims, finding the restriction lawful due to the applicant's repeated asylum applications solely to delay deportation and confirming that his rights were fully protected through oral notification and translation.

Legislator headnote

AI generated

Zakon o mednarodni zaščiti (ZMZ); Zakon o upravnem sporu (ZUS-1): A travel restriction order is lawful if based on a valid reason such as preventing unauthorized border crossing, and the constitutional right to personal freedom is satisfied if the measure is explained orally to the person in their understood language with a promise of written notification.

Keywords

AI generated
travel restriction order asylum applicant constitutional right freedom proportionality principle administrative appeal due process rights Zakon o mednarodni zaščiti

Cited Legislation

AI generated
19. člen Ustave RS
51. člen ZMZ
55. člen ZMZ
63. člen ZUS-1
76. člen ZUS-1

Cited Case Law

AI generated
Up-1116/09 z dne 3. 3. 2011
Odločitev naj bi bila v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1116/09 z dne 3. 3. 2011.
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

[JEDRO]

Ugovor, da je sodišče prve stopnje kršilo tožnikovo ustavno pravico iz 19. člena Ustave RS (varstvo osebne svobode), ni utemeljen. Tožniku je bil v prisotnosti njegove pooblaščenke po tolmaču ustno naznanjen ukrep omejitve gibanja. Pojasnjeno mu je bilo, da se bo ta ukrep izvajal v prostorih Centra za tujce v Postojni in da bo v skladu s četrtim odstavkom 51. člena ZMZ prejel pisni odpravek sklepa o omejitvi gibanja v materinem jeziku, s tem pa je bilo uresničeno varstvo osebne svobode iz določbe 19. člena Ustave RS, po kateri mora biti vsakdo, ki mu je odvzeta prostost, v maternem jeziku ali jeziku, ki ga razume, takoj obveščen o razlogih za odvzem prostosti.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 25. 1. 2012, s katerim je ta na podlagi četrtega odstavka 51. člena v povezavi s prvo in drugo alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razlogov oziroma najdlje za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec, in sicer od 23. 1. 2012 od 10.05 ure do dne 23. 4. 2012 do 10.05 ure.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je podan razlog za omejitev gibanja tožniku, določen v drugi alineji prvega odstavka 51. člena v povezavi s 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ. Tožnik je v Republiki Sloveniji v obdobju petih mesecev zaprosil za mednarodno zaščito kar trikrat (po podaji prve in druge prošnje je samovoljno zapustil Azilni dom in je bil iz Francije oziroma Avstrije vrnjen v Republiko Slovenijo), zato tožena stranka, ob upoštevanju, da tožnikovo ravnanje že ob prvem vstopu v Republiko Slovenijo ni bilo usmerjeno v iskanje zaščite, utemeljeno sklepa, da je za mednarodno zaščito zaprosil izključno zato, da bi onemogočil svojo odstranitev iz Republike Slovenije. Ni pa podan razlog za omejitev gibanja zaradi ugotavljanja tožnikove istovetnosti (prva točka prvega odstavka 51. člena ZMZ), ker je tožnik predložil kopije dokumentov, iz katerih je mogoče ugotoviti njegovo istovetnost.

3. Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da sodišče v izpodbijani sodbi ni upoštevalo 19. člena Ustave RS, načela sorazmernosti in določila 51. člena ZMZ. Odločitev naj bi bila v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1116/09 z dne 3. 3. 2011. Prvostopno sodišče ni „raziskalo“, zakaj tožnik ni nastanjen v Azilnem domu, temveč v Centru za tujce, skupaj z osebami „med katerimi so nekateri tudi kriminalci“, katerim je izrečen ukrep izgona iz države. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in sklep o omejitvi gibanja odpravi.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po določbi druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ se lahko prosilcu začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi suma zavajanja ali zlorabe postopka, med drugim iz razloga 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, to je, če prosilec vloži prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države.

7. Iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovila tožena stranka, izhaja, da je tožnik dne 24. 8. 2011 približno uro in pol po tem, ko so ga prijeli slovenski policisti pred trgovskim centrom Rudnik (kjer je kupil GSM aparat in zemljevid), zaprosil za mednarodno zaščito. Za priznanje mednarodne zaščite je že prej zaprosil dne 10. 10. 2011 in dne 20. 1. 2012, potem ko je bil na podlagi Uredbe 343/2037 ES vrnjen (prvič iz Francije, drugič iz Avstrije) v Republiko Slovenijo. Iz njegove izjave, ki jo je podal ob podaji prve prošnje za mednarodno zaščito, pa izhaja, da v Republiki Sloveniji ni nameraval zaprositi za mednarodno zaščito, in da se je preden so ga prijeli policisti nameraval s kolesom odpeljati v Anglijo.

8. Glede na navedeno dejansko stanje se tudi pritožbeno sodišče strinja s presojo, da je podan zakoniti razlog za omejitev tožnikovega gibanja po drugi alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ v zvezi s 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ.

9. Pritožbeni ugovor, da je sodišče prve stopnje kršilo tožnikovo ustavno pravico iz 19. člena Ustave RS (varstvo osebne svobode), ni utemeljen. Tožniku je bil v prisotnosti njegove pooblaščenke po tolmaču za farsi jezik ustno naznanjen ukrep omejitve gibanja. Pojasnjeno mu je bilo, da se bo ta ukrep izvajal v prostorih Centra za tujce v Postojni in da bo v skladu s četrtim odstavkom 51. člena ZMZ prejel pisni odpravek sklepa o omejitvi gibanja v farsi jeziku, s tem pa je bilo uresničeno varstvo osebne svobode iz določbe 19. člena Ustave RS, po kateri mora biti vsakdo, ki mu je odvzeta prostost, v maternem jeziku ali jeziku, ki ga razume, takoj obveščen o razlogih za odvzem prostosti.

10. Tožnik sicer pravilno navaja, da mora tožena stranka v sklepu o omejitvi gibanja poleg zakonskih pogojev, zaradi katerih je tožniku omejila gibanje, obrazložiti in utemeljiti tudi svojo odločitev o tem, zakaj se je odločila za omejitev gibanja po drugi in ne po prvi alineji prvega odstavka 51. člena ZMZ. Tožena stranka je tej zakonski zahtevi v celoti sledila.

11. Z nastanitvijo tožnika v Centru za tujce je tudi po presoji pritožbenega sodišča glede na ugotovljene dejanske okoliščine mogoče preprečiti tožnikovo nadaljnje nezakonito prehajanje državnih mej in omogočiti izvedbo postopka v zvezi s tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito. Zato je izrečeni ukrep iz razloga varovanja javnega reda v javnem interesu. Pritožbeno sodišče se zato pridružuje presoji sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da tožena stranka z izpodbijanim sklepom ni prekoračila meja prostega preudarka, obrazložila pa je vse za odločitev v tej zadevi pravno pomembne dejanske in pravne okoliščine, na podlagi katerih je mogoče v smislu tretjega odstavka 40. člena ZUS-1 oceniti, da je bil prosti preudarek v obravnavanem primeru uporabljen na način, ki ustreza namenu, za katerega je določen. Ugovor o kršitvi načela sorazmernosti zato ni utemeljen.

12. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.