Slovenian Supreme Court dismisses VAT income tax appeal regarding missing trader fraud due to lack of knowledge.

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Revidentkin ugovor, da iz obsežne prakse SEU izhaja, da davčne posledice poslovanja z missing traderjem zadenejo davčnega zavezanca lahko samo, če je za okoliščino, da posluje z missing traderjem, vedel oziroma mogel vedeti, revidentka pa niti ni vedela niti ni mogla vedeti, da gre pri družbi A. za missing traderja, saj je na ta pojav tožena stranka opozorila prvostopenjske davčne organe šele v letu 2008, torej po obravnavanem davčnem obdobju, po presoji sodišča glede na navedeno dejansko stanje ni utemeljen. Revidentka namreč prezre, da se stališča SEU (na katera se sicer sklicuje zgolj po vsebini, brez navedbe konkretnih zadev, v katerih so bila sprejeta oziroma upoštevana) nanašajo na predložitvene zadeve iz sporov glede pravice do odbitka vstopnega davka na dodano vrednost in da gre torej za drugo vrsto javne dajatve, kot je dajatev, obravnavana v tem upravnem sporu.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Koper z dne 28. 8. 2008. Z njo je bilo revidentki naloženo plačilo davka od dohodkov pravnih oseb v znesku 26.039,58 EUR in pripadajočih obresti v znesku 1.490,20 EUR za leto 2006. Tožena stranka je njeno pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo zavrnila kot neutemeljeno.

2. V obrazložitvi sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke, tožbene navedbe pa obrazloženo zavrne kot neutemeljene.

3. Revidentka izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Glede dovoljenosti revizije se sklicuje na 1. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1 in navaja, da vrednost sporne obveznosti presega 20.000,00 EUR. V reviziji se uvodoma sklicuje na vse navedbe in ugovore, ki jih je podala v upravnem postopku in v postopku pred sodiščem prve stopnje, nato pa navaja obširne dejanske in pravne razloge, zaradi katerih meni, da je odločba davčnega organa prve stopnje nepravilna in nezakonita. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje istemu ali drugemu senatu sodišča prve stopnje. Priglaša stroške revizijskega postopka.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po presoji revizijskega sodišča je revizija dovoljena po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj višina davka, odmerjenega z odločbo davčnega organa prve stopnje, izpodbijano v obravnavanem upravnem sporu, znaša 26.039,58 EUR in presega znesek 20.000,00 EUR, ki je v navedeni zakonski določbi postavljen kot spodnja meja za dovoljenost revizije, če gre za spor glede pravice ali obveznosti, ki je izražena v denarni vrednosti.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določilu prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil izveden preizkus revizije v obravnavani zadevi.

8. Revidentka v reviziji navaja, da vztraja pri navedbah, ki jih je podala že v upravnem postopku in v tožbi. Po presoji Vrhovnega sodišča takšno sklicevanje na tožbene navedbe ni dopustno in se Vrhovno sodišče do njih ne opredeljuje, kajti to je storilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah (npr. X Ips 269/2006 z dne 23. 4. 2009, X Ips 18/2005 z dne 10. 9. 2009) navedlo, da je revizija samostojno (izredno) pravno sredstvo s posebnim (in omejenim) obsegom izpodbijanja. Zato je treba v reviziji argumente, ki naj bi jo utemeljili, vselej jasno in opredeljeno navesti tako, da je iz njih razvidno, v čem oziroma s čim revident izpodbija sodbo sodišča prve stopnje.

9. Navedbe obravnavane revizije se po vsebini razlikujejo od tožbenih navedb le v vprašanju, ali so bila v izpodbijani sodbi pravilno upoštevana stališča Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) o tem, pod kakšnimi pogoji lahko davčnega zavezanca zadenejo davčne posledice poslovanja s t. i. missing traderji.

10. Ker po določbi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je Vrhovno sodišče pri odločanju vezano na dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno v upravnem in v sodnem postopku, če sodišče prve stopnje samo ugotavlja dejansko stanje.

11. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v davčnem postopku in upoštevanega v izpodbijani sodbi, je namreč razvidno, da je tožnica (revidentka) v davčnem obračunu za leto 2006 kot stroške uveljavljala tudi plačilo računa z dne 2. 10. 2006 dobavitelja A., d. o. o., v znesku 24,960.500,00 SIT. V postopkih davčnega inšpekcijskega nadzora pri družbi A. je bilo ugotovljeno, da je bila ta v inšpiciranem obdobju neplačujoč gospodarski subjekt, saj ni vodila nobenih davčnih evidenc in posledično ni obračunavala in plačevala nobenih dajatev. A. tudi ni imel kadrovskih, materialnih in drugih potencialov, s katerimi bi lahko zaračunane storitve (gradbena dela), ki naj bi jih opravil po pogodbi z dne 11. 12. 2005, za tožnico pri gradnji objektov investitorja B. B., d. o. o., Republika Hrvaška, bile dejansko opravljene. Zato je prvostopenjski davčni organ od revidentke zahteval, naj predloži dokaze, da so bila gradbena dela dejansko opravljena po družbi A. Takšnih dokazov, iz katerih bi izhajalo ne samo, da so bila dela dejansko opravljena, pač pa, da jih je opravila družba izdajateljica navedenega računa, revidentka ni predložila. Ker tako ni bilo izkazano, da je bil poslovni dogodek po navedenem računu dejansko izveden, je davčni organ presodil, da račun ni verodostojna listina. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi presodilo, da je bilo materialno pravo, to je tretji odstavek 11. člena Zakona o davku od dohodov pravnih oseb (v nadaljevanju ZDDPO-1), 20. člen ZDDPO-1 in za zadevo relevantni slovenski računovodski standardi – SRS 21 ter 22.13 in 22.15, pravilno uporabljeno. Ker je bilo dejansko stanje po presoji sodišča prve stopnje pravilno ugotovljeno, je to tudi presodilo, da ni bilo potrebe, da bi se izvajalo dodatno dokazovanje o dejstvih, na katera se v tožbi sklicuje revidentka (obstoj objekta, obstoj pogodb, obstoj izvedenih plačil preko TRR, obstoj bančne garancije ter obstoj uporabnega dovoljenja za končani termalni objekt).

12. Revidentkin ugovor, da iz obsežne prakse SEU izhaja, da davčne posledice poslovanja z missing traderjem zadenejo davčnega zavezanca lahko samo, če je za okoliščino, da posluje z missing traderjem, vedel oziroma mogel vedeti, revidentka pa niti ni vedela niti ni mogla vedeti, da gre pri družbi A. za missing traderja, saj je na ta pojav tožena stranka opozorila prvostopenjske davčne organe šele v letu 2008, torej po obravnavanem davčnem obdobju, po presoji sodišča glede na navedeno dejansko stanje ni utemeljen. Revidentka namreč prezre, da se stališča SEU (na katera se sicer sklicuje zgolj po vsebini, brez navedbe konkretnih zadev, v katerih so bila sprejeta oziroma upoštevana) nanašajo na predložitvene zadeve iz sporov glede pravice do odbitka vstopnega davka na dodano vrednost in da gre torej za drugo vrsto javne dajatve, kot je dajatev, obravnavana v tem upravnem sporu, ter da so zaradi vrste dejanskih in pravnih okoliščin lahko le izjemoma pomembna tudi pri odločanju na področju davka od dohodkov pravnih oseb. Nadalje prezre, da so bili stroški po navedenem računu davčno obravnavani kot nepriznani zato, ker niso temeljili na verodostojni listini in ne zato, ker naj bi tožnik posloval z missing traderjem. Končno prezre tudi, da iz več sodb SEU (na primer v zadevi C-255/02 z dne 21. 2. 2006) izhaja, da se davčni zavezanec na dejstvo, da ni vedel in niti ni mogel vedeti, da posluje z missing traderjem, lahko sklicuje samo, če so pogoji, ki jih za uveljavitev njegovega zahtevka predpisujejo evropski ali nacionalni predpisi, formalno izpolnjeni, kar pa v obravnavani zadevi ni podano.

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno, saj je presodilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti.

14. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo, tožeča stranka na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku in s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.