Legislator Case Law & Legislation
sodba I U 368/2012 ECLI:SI:UPRS:2012:I.U.368.2012 AI generated

Administrative court dismisses appeal for free legal aid renewal due to lack of new substantive justification.

Case Number sodba I U 368/2012
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The Administrative Court of the Republic of Slovenia dismissed the plaintiff's appeal against the rejection of a request for renewed free legal aid. Although the plaintiff had previously received aid for initial comments on a valuation report, the court found no new substantive grounds for a second request. The valuation expert had already addressed the initial comments and corrected a labeling error while maintaining the original value assessment, rendering the plaintiff's repeated reliance on prior arguments unreasonable under the Free Legal Aid Act. Consequently, the court upheld the administrative decision that the request was not justified.

Legislator headnote

AI generated

24. člen ZBPP; 63. člen ZUS-1: Free legal aid for a second submission of comments is only granted if the applicant provides new substantive justification, as mere persistence without new arguments does not satisfy the reasonableness requirement.

Keywords

AI generated
free legal aid valuation report renewed request substantive justification administrative appeal reasonableness test cumulative conditions

Cited Legislation

AI generated
24. člen ZBPP
63. člen ZUS-1
25. člen ZUS-1
59. člen ZUS-1
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

[JEDRO]

Tožniku je bila predhodno odobrena brezplačna pravna pomoč za vložitev pripomb na cenitveno poročilo in zadeva torej takrat ni bila ocenjena kot nerazumna. Vendar pa zgolj z vztrajanjem pri že vloženih pripombah in brez nadaljnje vsebinske utemeljitve tožnik ni izkazal razumnosti ponovne vložitve pripomb. V obravnavanem primeru namreč ni sporno, da se je cenilec o tožnikovih pripombah na cenitev v celoti izrekel in jim sledil s popravo pomote v označbi namembnosti objekta, v ostalem pa vztrajal pri rezultatih prvotne cenitve.

Presoje prošnje oziroma zadeve z vsebinskega vidika tožena stranka ne opravi nepooblaščeno: za tovrstno presojo je ne le pooblaščena, temveč jo je dolžna opraviti na podlagi 24. člena ZBPP.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika z dne 30. 1. 2012, s katero je predlagal, da se mu dodeli brezplačna pravna pomoč za vložitev pripomb na dopolnitev izvedeniškega mnenja z dne 25. 8. 2011 v zadevi Okrajnega sodišča v Brežicah In 36/2003 in pristopna In 40/2007.

Iz obrazložitve sledi ugotovitev, da je bila tožniku brezplačna pravna pomoč (v nadaljevanju BPP) za vložitev pripomb na izvedeniško mnenje o vrednosti nepremičnin v navedeni zadevi že dodeljena 8. 4. 2011 (Bpp 154/2011), da je tožnik pripombe vložil in da se je cenilec do njih opredelil z dopolnitvijo izvedeniškega mnenja z dne 25. 8. 2011, v kateri vztraja pri prvotno ocenjeni vrednosti, z brisanjem stavka „Celoten objekt označim kot stanovanjski“ pa popravlja pomotno zapisano namembnost objekta. Iz javno dostopnih podatkov zemljiškega katastra tožena stranka ugotavlja, da je vrednost predmetne nepremičnine 133.684,00 EUR in torej bistveno nižja od vrednosti, ki jo je ugotovil postavljeni cenilec gradbene stroke in na tej podlagi zadevo oceni kot očitno nerazumno, saj je pričakovanje tožnika v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari. Tožniku je bila BPP za podajo pripomb že dodeljena. Cenilec se je o njih izjasnil, v svoji novi vlogi pa tožnik ne navaja nobenih drugačnih razlogov, kot so bili podlaga za že odobreno BPP in podane pripombe. Ker vloga ne izpolnjuje vsebinskega pogoja iz prvega odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), tožena stranka izpolnitve kumulativnega premoženjsko-finančnega pogoja ni ugotavljala.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja, ker temelji na očitno zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Ocena, da gre za zadevo, ki je očitno nerazumna, je zmotna, trditev, da tožnik zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči, pa neresnična in za tožnika žaljiva. Okrajno sodišče je namreč tožniku z dopisom In 36/2003 in pristopna In 40/2007 z dne 23. 1. 2012 po pooblaščencu vročilo „Dopolnitev cenilnega poročila cenilca A.A. z dne 25. 8. 2011“ nedvomno in izključno z namenom, da se tožnik o njem izjavi, kar je tožnik tudi storil dne 20. 2. 2012. Na podlagi tožnikovih stališč v pripravljalni vlogi z dne 20. 2. 2012 je očitno tudi izvedenec moral priznati, da ni vse tako, kot bi moralo biti, saj je pod točko 3 dopolnitve mnenja navedel, da je prišlo do tipkarske napake in popravil pomoto z oznako celotnega objekta kot stanovanjskega, tako da je le-to izbrisal. Tega zanesljivo ne bi storil, če bi tožnik pripomb na dopolnitev izvedeniškega mnenja z dne 25. 8. 2011 ne podal. Vloga tožnika je bila torej nujna in potrebna in ne „očitno nerazumna“, kot meni tožena stranka.

V vlogi za BPP je tožnik opozoril in navedel svoja stališča, ki jih je nenazadnje sprejel tudi izvedenec, kar spričo dopolnitve izvedeniškega mnenja potrjuje potrebnost tožnikove reakcije. Končno tožnik še poudari, da je vrednost nepremičnine bistveno višja od tiste, ki jo po uradnih podatkih zemljiškega katastra ugotavlja tožena stranka. Iz obvestila o poskusnem izračunu vrednosti nepremičnin z dne 13. 12. 2010 namreč izhaja, da je obravnavana nepremičnina vredna 145.073,00 EUR. Sicer pa javno dostopni podatki zemljiškega katastra ne izkazujejo dejanske vrednosti nepremičnine, pač pa zgolj t.i. posplošeno vrednost. Tožena stranka pa tudi ni pooblaščena razglabljati o tožnikovi prošnji „iz vsebinskega razloga“. Z vsebinsko problematiko se bo namreč ukvarjalo izključno izvršilno sodišče.

Tožnik glede na navedeno predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov upravnega spora v priglašeni višini, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega paricijskega roka dalje do plačila.

Tožena stranka je sodišču predložila upravni spis. Odgovora na tožbo ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in skladna z določbami ZBPP na katere se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi odločitev v dejanskem in pravnem pogledu utemelji tožena stranka, zato se nanje sklicuje in jih ponovno ne navaja.

Nesporno je, da je bila tožniku brezplačna pravna pomoč za vložitev pripomb na cenitveno poročilo odobrena in da zadeva torej ni bila ocenjena kot nerazumna. Z razumnostjo vloženih pripomb (za katere je bila BPP dodeljena) pa tožnik, zgolj z vztrajanjem pri že vloženih pripombah in brez vsebinske utemeljitve, ni izkazal razumnosti njihove ponovne vložitve. Spora namreč ni, da se je cenilec o tožnikovih pripombah na cenitev v celoti izrekel in pripombam sledil s popravo pomote v označbi namembnosti objekta, v ostalem pa v celoti vztrajal pri rezultatih prvotne cenitve.

Iz razlogov izpodbijane odločbe očitek zlorabe brezplačne pravne pomoči ne izhaja.

Vrednost nepremičnine, ki jo po podatkih zemljiškega katastra ugotavlja tožena stranka, in tista, ki jo z Obvestilom o poskusnem izračunu vrednosti nepremičnin v tožbi izkazuje tožnik, je lahko zgolj ilustrativna, je pa za odločitev nebistvena. Da gre za vrednost, ki dejanske vrednosti nepremičnine ne izkazuje, pa potrjuje tudi bistveno višja vrednost nepremičnine, ki jo v izvedeniškem mnenju ugotavlja cenilec.

Presoje prošnje z vsebinskega vidika pa tožena stranka tudi ne opravi nepooblaščeno. Za tovrstno presojo je ne le pooblaščena, temveč jo je dolžna opraviti na podlagi 24. člena ZBPP.

Ker torej tožbeni ugovori niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma, tudi ni ugotovilo, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1).

O stroških postopka je odločilo skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.