Appeal dismissed; management contract and Housing Act impose management cost liability on owners regardless of invoice delivery.
Legislator summary
AI generatedThe Court of Appeal dismissed the appeal against the first-instance judgment, which upheld the enforcement of management costs against the defendant. The defendant argued that the debt was invalid because the invoices were never served, claiming this prevented the court from assessing the debt's existence. The court rejected this, ruling that the management contract and the Housing Act establish liability for management costs independent of invoice delivery, and that the first instance correctly applied material law without procedural error.
Legislator headnote
AI generated30. člen Stanovanjskega zakona (SZ-1); 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP; 353. člen ZPP: Management costs under the Housing Act and management contract are owed by owners regardless of whether invoices have been served, and failure to assess debt existence due to lack of invoices does not constitute a material law error or procedural violation under the Code of Civil Procedure.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da pravno podlago tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo stroškov iz naslova obratovanja predstavlja pogodba o upravljanju, pa tudi določila SZ-1, po katerih so etažni lastniki odgovorni za plačilo vseh stroškov upravljanja (30. člen citiranega zakona).
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 134118/2009 z dne 22. septembra 2009 v delu, v katerem je bilo toženi stranki naloženo, da poravna v predlogu za izvršbo navedeno terjatev 324,33 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.10.2009 do prenehanja obveznosti in v delu glede stroškov upnika v znesku 41,00 EUR. V preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo ter tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna v roku 8 dni od vročitve sodbe povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 335,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.
2. Zoper sklep se pritožuje tožena stranka in v pritožbi opozarja, da je sodišče spregledalo bistveni del njenega ugovora, torej da toženki računi, ki so predmet pravde, niso bili vročeni. O tem ugovoru sodišče ni podalo dokazne ocene, brez vročitve računov pa ni mogoče govoriti o nastanku dolga, kar je sodišče prve stopnje v celoti spregledalo, s tem pa nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje, zmotno uporabilo materialno pravo ter hkrati zagrešilo kršitev postopkovnih določil. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno, da sodbo razveljavi in jo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.
3. Pritožba ni utemeljena.
4. Pritožbeno sodišče uvodoma poudarja, da v obravnavani zadevi teče spor po postopku v sporih majhne vrednosti, v katerem pa se sme odločba izpodbijati zgolj zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Očitana kršitev zmotne ugotovitve dejanskega stanja torej ni pritožbeni razlog, zato se do omenjenih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ne bo opredeljevalo.
5. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da pravno podlago tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo stroškov iz naslova obratovanja predstavlja pogodba o upravljanju, pa tudi določila Stanovanjskega zakona (SZ-1), po katerih so etažni lastniki odgovorni za plačilo vseh stroškov upravljanja (30. člen citiranega zakona). Napačno je tako stališče toženke, da njena zaveza nastane šele z izstavitvijo računa, temveč je za plačilo stroškov upravljanja odgovorna že po sami pogodbi ter Stanovanjskemu zakonu. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno uporabilo materialno pravo, prav tako pa tudi ni zagrešilo očitanih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP.