Administrative court dismisses appeal due to procedural violation and lack of evidence regarding legal fees.

Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-270/2010/15 (1232-08) z dne 20. 7. 2011 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 80,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od poteka paricijskega roka dalje.

[JEDRO]

Tožnica se ni imela možnosti izjasniti do tega, da naj 5. 12. 2010 ne bi opravila posveta s stranko A.A. in da naj bi prišla zaradi posveta s stranko B.B. Tožnica je k stroškovniku predložila dokazilo o opravljenem posvetu svetovalca, in sicer gre za izjavo A.A. o tem, da potrjuje opravo posveta pri tožnici dne 5. 12. 2010. V izpodbijanem sklepu pa se tožena stranka do tega dokazila ni opredelila in je tako obrazložitev pomanjkljiva, zato se sklepa ne da preizkusiti.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka odmerila tožnici stroške za zastopanje stranke A.A. v višini 637,58 EUR, ki ga je tožnica zastopala v postopku za pridobitev mednarodne zaščite. Odredila je, da se plačilo opravi na podlagi računa v roku 30 dni po pravnomočnosti sklepa. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnica vložila stroškovnik za izplačilo nagrade in povračilo stroškov zastopanja v postopku za pridobitev mednarodne zaščite navedene stranke. Nadalje je v sklepu navedeno, katere stroške je tožnica priglasila za zastopanje stranke ter da je bil postopek za priznanje mednarodne zaščite pravnomočno končan dne 12. 5. 2011. Od priglašenih stroškov tožena stranka tožnici ni priznala stroškov kilometrine z dne 5. 12. 2010, ker iz evidence vstopa v objekte policije, ki jo vodi Center za tujce, izhaja, da je tega dne tožnica prišla na posvet k stranki B.B. in ne k stranki A.A.

Tožnica v tožbi navaja, da sklep izpodbija v delu, v katerem ji niso bili priznani stroški kilometrine. Navaja, da ji tožena stranka ni dala možnosti, da se izjavi glede tega, da je iz evidence vstopa v objekte policije razvidno, da je tožnica prišla na posvet k stranki B.B. in ne k stranki A.A. Ker ji tožena stranka ni dala možnosti, da se o tem dejstvu izjavi, to dejstvo pa je bilo odločilno za izdajo odločbe, je prišlo do absolutne bistvene kršitve postopka iz 3. točke 2. odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Razen tega pa je navedena ugotovitev tožene stranke tudi nepravilna, saj je tožnica dne 5. 12. 2010 v Centru za tujce v Postojni obiskala prav A.A., medtem ko osebe z imenom B.B. sploh ne pozna in je ni nikoli zastopala. Glede na podobnost v imenih ocenjuje, da je pri vpisu v evidenco Centra za tujce prišlo do pomote in predlaga, da se v Centru za tujce opravijo poizvedbe, ali je bila tam v spornem obdobju sploh nastanjena oseba s takšnim imenom. Tožnica je k stroškovniku predložila tudi dokazilo o opravljenem posvetu z dne 5. 12. 2011, ki ga je podpisal A.A. Tožena stranka pa tega dokaza sploh ni upoštevala in tako izpodbijani sklep tudi ne vsebuje razlogov o tem, zakaj je tožena stranka temu dokaznemu predlogu odrekla verodostojnost. Iz navedenega razloga se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP. Upoštevati je treba, da je bilo A.A. omejeno gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni dne 29. 11. 2010, zoper navedeni akt je tožnica vložila tožbo, kar napeljuje na sklep, da je morala svojo stranko najprej obiskati in z njo najprej opraviti posvet, saj je bilo potrebno nujno pridobiti tudi strankino pooblastilo za zastopanje. Ker je bil njeni stranki izhod iz Centra za tujce prepovedan, iz tega sledi zaključek, da je stranko zaradi tega obiskala. Tako so nastali stroški prevoza iz Ljubljane do Velikega Otoka (Centra za tujce). Tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep spremeni in ji odmeri stroške v višini 691,56 EUR ter da naj naloži toženi stranki povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje, podrejeno pa predlaga, naj sklep tožene stranke odpravi ter vrne zadevo v ponovno odločanje in tudi v tem primeru predlaga povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je 11. 10. 2011 zaprosila Center za tujce v Postojni, da pisno posreduje podatke o tem, koga je tožnica obiskala dne 5. 12. 2010 in s kakšnim namenom. Iz dopisa Centra za tujce je razvidno, da dopuščajo možnost, da je policist pri vnosu podatkov v poročilo storil administrativno napako. Tožena stranka je pri izdaji sklepa imela podatek, kot izhaja iz uradnega zaznamka z dne 20. 7. 2011 in o administrativni napaki ni vedela ničesar. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

K točki 1 izreka:

Tožba je utemeljena.

Sodišče ugotavlja, da iz upravnega spisa izhaja, da je Sektor za mednarodno zaščito, Oddelek za statusne zadeve mednarodne zaščite, dne 20. 7. 2011 za potrebe reševanja stroškovnika tožnice za stranko A.A. pri Centru za tujce preveril, če se je tožnica dejansko udeležila posveta s stranko dne 5. 12. 2010. Pri tem je pristojni organ ugotovil, da je bil pri pregledu evidence vstopa v objekte policije, kamor se vpisujejo vsi obiski v Center za tujce, dne 5. 12. 2010 sicer zabeležen prihod tožnice za stranko B.B., vendar pa tožnica ni opravila posveta s stranko A.A. Navedeno izhaja iz uradnega zaznamka z dne 20. 7. 2011. Sodišče ugotavlja, da je bil še istega dne, torej 20. 7. 2011, izdan izpodbijani sklep, iz česar sledi, da se tožnica ni imela možnosti izjasniti do tega, da naj 5. 12. 2010 ne bi opravila posveta s stranko A.A. in da naj bi prišla zaradi posveta s stranko B.B. Skladno s 1. odstavkom 9. člena ZUP je treba stranki dati možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, preden se izda odločba, 3. odstavek 9. člena ZUP pa določa, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. Tretja točka 2. odstavka 237. člena ZUP določa, da se šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka, če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Razen tega sodišče ugotavlja, da je tožnica k stroškovniku predložila tudi dokazilo o opravljenem posvetu svetovalca, in sicer gre za izjavo A.A. o tem, da potrjuje opravo posveta pri tožnici dne 5. 12. 2010. V izpodbijanem sklepu pa se tožena stranka do tega dokazila ni opredelila in je tako obrazložitev pomanjkljiva ter se sklepa ne da preizkusiti, kar je tudi bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP.

V ponovljenem postopku bo potrebno dati tožnici možnost, da se izjasni o vseh dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo sklepa, tožena stranka pa se bo morala opredeliti tudi do predloženega dokazila in šele potem izdati ustrezno odločitev.

Sodišče je odločilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker v postopku za izdajo upravnega akta niso bila pravilno uporabljena pravila postopka. Ker je sodišče sklep odpravilo zaradi bistvene kršitve določb postopka, se do vseh tožbenih navedb ni opredeljevalo. Sodišče v tej zadevi ni samo odločilo o stvari in odmerilo stroškov postopka, ker je ocenilo, da niso podani vsi pogoji za odločanje v sporu polne jurisdikcije iz 65. člena ZUS-1, saj dejansko stanje med strankama ni povsem nesporno ugotovljeno, ker tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je iz dopisa Centra za tujce razvidno, da zgolj dopuščajo možnost, da je policist pri vnosu podatkov v poročilo storil administrativno napako. Čeprav tožnica v tožbi uvodoma navaja, da sklep izpodbija v delu, v katerem ji tožena stranka ni priznala stroškov kilometrine, sodišče ni moglo sklepa le deloma odpraviti, ker je izrek sklepa zasnovan tako, da je odločeno o stroških v skupnem znesku in izrek sklepa nima v posebni točki svojega zavrnilnega dela. Zgolj delna odprava sklepa iz tega razloga ni mogoča.

K točki 2 izreka:

Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, pripada tožnici skladno s 3. odstavkom 25. člena ZUS-1 pavšalni znesek povračila stroškov upravnega spora v skladu s 1. odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki določa, da če je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 80,00 EUR.