Administrative court dismisses appeal against enforcement order as it does not affect plaintiff's legal rights.

Tožba se zavrže.

[JEDRO]

Z navedbami o skorajšnji možnosti legalizacije spornega objekta, do katere bo prišlo s sprejemom OPN in posledični neracionalnosti rušitve predmetnega objekta, tožnik ne izkazuje, da bi bilo s sklepom o dovolitvi izvršbe kakorkoli poseženo v njegove pravice, obveznosti ali pravne koristi.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijanim sklepom ugotovil, da je njegova odločba št. 06122-215/2008-15-8001 z dne 27. 11. 2009 postala izvršljiva dne 2. 3. 2010 ter da se dovoljuje njena izvršba (1. točka izreka izpodbijanega sklepa). Če tožnik v dodatnem roku treh mesecev od prejema tega sklepa ne bo izpolnil odrejene obveznosti iz 1. točke izreka citirane odločbe, ki jo v celoti povzame, bo kot prisilno sredstvo uporabljena denarna kazen v znesku 3.000 EUR (2. točka izreka izpodbijanega sklepa). S 3. točko izreka izpodbijanega sklepa je določeno, da mora tožnik takoj po izvršitvi odrejenega dejanja iz 2. točke izreka sklepa o tem obvestiti pristojnega inšpektorja, s 4. točko pa, da pritožba ne zadrži izvršbe odrejenega ukrepa.

Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ z uvodoma navedeno odločbo odločilo, da se izpodbijanemu sklepu doda nova 5. točka, ki se glasi, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep. V ostalem delu je pritožbo zavrnilo.

Tožnik je zoper sklep prvostopenjskega upravnega organa vložil tožbo, v kateri navaja, da zgrajeni objekt le 10 % odstopa od izdanega gradbenega dovoljenja. S popravkom gradbenega dovoljenja ga bo mogoče legalizirati takoj, ko se konča postopek sprejema OPN. Rušitev strehe in izvedbo drugih ukrepov šteje za neracionalne in zato izpodbija sklep o dovolitvi izvršbe, ki mu nalaga plačilo 3.000 EUR kazni. Predlaga, da sodišče upošteva te argumente in izpodbijani sklep spozna za ničnega.

Tožena stranka na tožbo po vsebini ni odgovorila.

Po 1. odstavku 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji, v nadaljevanju ZUS-1) je sodišče dolžno opraviti predhodni preizkus tožbe in ugotoviti, ali so izpolnjene procesne predpostavke za njeno vsebinsko obravnavanje, med drugim tudi, ali je akt, ki se izpodbija v upravnem sporu, lahko predmet upravnega spora. Po 1. odstavku 2. člena ZUS-1 je sodno varstvo v upravnem sporu strankam zagotovljeno le zoper tiste dokončne upravne akte, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Navedeno pomeni, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati vsakega upravnega akta, ampak le tistega, ki tudi po materialnem kriteriju vsebuje vsebinsko – meritorno odločitev o materialno pravni določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika.

Po presoji sodišča z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe, ki ga je inšpekcijski organ izdal po uradni dolžnosti in v okviru pooblastil iz 290. člena v zvezi z 298. in 299. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji, v nadaljevanju ZUP) in 148. členom Zakona o graditvi objektov ni bilo odločeno o nobeni pravici oziroma pravni koristi tožnika. Odločba, s katero je inšpekcijski organ ugotovil izvršljivost prvostopne odločbe št. 06122-215/2008/15-8001 z dne 27. 11. 2009 (ki predstavlja izvršilni naslov) ter določil način izvršbe v primeru, če tožnik v roku treh mesecev po vročitvi izpodbijanega sklepa ne bo izvršil obveznosti, naložene v inšpekcijski odločbi, zato ne vsebuje vsebinske odločitve o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. O tem je bilo namreč odločeno že s pravnomočno inšpekcijsko odločbo, na podlagi katere je bil izdan izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe. S sklepom o dovolitvi izvršbe, ki je skladen z izvršilnim naslovom, pa se le dovoljuje prisilna izvršitev te obveznosti, ker je tožnik v času do izdaje sklepa o dovolitvi izvršbe ni prostovoljno izvršil. V upravnem sporu se po določbi 2. odstavka 5. člena ZUS-1 lahko procesne odločitve oziroma sklepi, ki vsebujejo tako odločitev, izpodbijajo le, če je postopek o odločanju o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Med te sklepe sklep o dovolitvi izvršbe ne sodi.

Odločitev, da zoper sklep o dovolitvi izvršbe ni dovoljen upravni spor, je v podobnih zadevah večkrat potrdilo tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije, na primer v sklepih opr. št. I Up 253/2009 z dne 9. 7. 2009, I Up 163/2009 z dne 1. 10. 2009 in I Up 213/2009 z dne 1. 10. 2009, pri čemer je poudarilo, da tožnik v pritožbi ne zatrjuje, da bi sporni objekt prenehal uporabljati, niti ne zatrjuje nobenega drugega posega v svoje pravice, obveznosti in pravne koristi. Iz navedenega stališča, ki ga Vrhovno sodišče RS nakazuje v obrazložitvi, bi bilo mogoče sklepati, da je treba tudi v primeru izdaje sklepa o dovolitvi izvršbe (ki sicer ne more biti predmet upravnega spora) tehtati, ali je morda z njim poseženo v tožnikove pravice, obveznosti ali pravne koristi. Zato je sodišče za predmetni sklep opravilo to presojo in ugotovilo, da tožnik z ugovori, ki jih navaja v tožbi, ne brani svojega pravnega interesa in z njimi ne izkazuje posega v svoj pravni položaj. Tožbeni ugovori se namreč nanašajo na skorajšnjo možnost legalizacije spornega objekta, do katere bo prišlo s sprejemom OPN in posledično neracionalnost rušitve predmetnega objekta. S takšnimi ugovori pa ne izkazuje, da bi bilo s sklepom o dovolitvi izvršbe kakorkoli poseženo v njegove pravice, obveznosti ali pravne koristi. Enako velja tudi za tožbeni ugovor, s katerim povsem pavšalno, brez navedbe konkretnih razlogov, ugovarja zagroženemu načinu izvršbe v primeru, če v odrejenem roku ne bo izvršil obveznosti, naložene v inšpekcijski odločbi. Poleg tega gre za ugovor, ki po 52. členu ZUS-1 predstavlja nedovoljeno tožbeno novoto, saj tožnik ni obrazložil, zakaj ga ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Posega v materialne pravice, obveznosti ali pravne koristi pa tožnik tudi ne izkazuje s pavšalnimi navedbami o ničnosti izpodbijanega sklepa.

Sodišče je tako v predhodnem preizkusu tožbe ugotovilo, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, zato je tožbo zavrglo v skladu s 4. točko 1. odstavka 36. člena ZUS-1.