Supreme Court dismisses appeal; collective agreement requires only delivery of warning, not service, for timeliness under Art. 43.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Kolektivna pogodba ne določa, da mora biti opozorilo v 30 dneh od seznanitve s kršitvijo delovnih obveznosti tudi vročeno. Ker je torej pomembno le, kdaj je bilo opozorilo posredovano - podano, vročitev ne vpliva na njegovo pravočasnost v smislu tretjega odstavka 43. člena Kolektivne pogodbe.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijski zahtevek ter reparacijski zahtevek. Presodilo je, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ki jo je tožena stranka podala tožnici, zakonita. Ugotovilo je, da je bilo tožnici v skladu s prvim odstavkom 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) in 43. členom Kolektivne pogodbe dejavnosti bank in hranilnic v RS (v nadaljevanju Kolektivna pogodba, Ur. l. RS, št. 81/2004 in naslednji) pravočasno podano utemeljeno opozorilo. Odpoved je bila podana pravočasno, obstajal pa je tudi utemeljen razlog za odpoved.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji), saj sodba o odločilnem dejstvu, tj. dnevu vročitve opozorila (14. 7. 2008), nima razlogov. To dejstvo je glede na subjektivni in objektivni rok, določen v 43. členu Kolektivne pogodbe, odločilno. Ugotovitev sodišča, da je bilo opozorilo podano dne 30. 6. 2008, je nejasna. Ni mogoče ugotoviti, ali je sodišče smatralo, da je bilo opozorilo na ta dan sestavljeno ali vročeno tožnici. Revizija uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Protispisnost je podana med trditvami strank obravnavanega spora in listinami (vabilo na zagovor, zapisnik o zagovoru, redna odpoved pogodbe o zaposlitvi), iz katerih izhaja, da je bilo opozorilo vročeno tožnici dne 14. 7. 2008, ter ugotovitvijo sodišča, da je bilo opozorilo podano dne 30. 6. 2008. Revidentka sodišču očita, da je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je presodilo, da je bilo opozorilo podano pravočasno. Upoštevajoč dan vročitve opozorila tožnici ter dan, ko se je tožena stranka seznanila s kršitvami delovnih obveznosti (10. 6. 2008), je tožena stranka zamudila 30-dnevni rok iz tretjega odstavka 43. člena Kolektivne pogodbe. Prav tako je ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi (dne 20. 3. 2009) že potekel 9-mesečni rok, določen v četrtem odstavku 43. člena Kolektivne pogodbe.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da je revizija neutemeljena, ter sodišču predlaga, da jo zavrne.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o dejstvih, ki so odločilni z vidika pravne kvalifikacije sodišča druge stopnje. Razlogi o odločilnih dejstvih niso nejasni, niti med seboj v nasprotju in omogočajo ustrezen preizkus sodbe. Po mnenju revidentke je odločilno dejstvo dan vročitve opozorila. Sodišči nižje stopnje sta pri pravni presoji pisnega opozorila upoštevali določila prvega odstavka 83. člena ZDR ter 43. člena Kolektivne pogodbe. V skladu s prvim odstavkom 83. člena ZDR mora delodajalec pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga v 60 dneh od ugotovitve kršitve in najkasneje v šestih mesecih od nastanka kršitve pisno opozoriti delavca na izpolnjevanje obveznosti in možnost odpovedi, če bo delavec ponovno kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v enem letu od prejema pisnega opozorila, razen če ni s kolektivno pogodbo dejavnosti drugače določeno, vendar ne dalj kot v dveh letih. Na podlagi tretjega odstavka 43. člena Kolektivne pogodbe mora delodajalec delavcu posredovati opozorilo najkasneje v 30 dneh od dneva, ko je izvedel za kršitev delovne ali pogodbene obveznosti. Po četrtem odstavku 43. člena Kolektivne pogodbe opozorilo, starejše od 9 mesecev, ne predstavlja „procesne predpostavke“ za uvedbo postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Glede na določilo tretjega odstavka 43. člena Kolektivne pogodbe je delodajalec dolžan v 30-dnevnem roku opozorilo posredovati, kar po presoji revizijskega sodišča pomeni, da ga mora v tem roku podati (1). Kolektivna pogodba ne določa, da mora biti opozorilo v 30 dneh od seznanitve s kršitvijo delovnih obveznosti tudi vročeno. Ker je torej pomembno le, kdaj je bilo opozorilo posredovano - podano, vročitev ne vpliva na njegovo pravočasnost v smislu tretjega odstavka 43. člena Kolektivne pogodbe (2). Upoštevajoč navedeno materialnopravno podlago sta sodišči nižje stopnje pravilno šteli za odločilno dejstvo zgolj dan podaje opozorila, ne pa tudi dan vročitve opozorila. V izpodbijani sodbi je jasno navedena dejanska ugotovitev, da je dne 30. 6. 2008 tožena stranka podala opozorilo. Zato je neutemeljen očitek, da izpodbijana sodba nima razloga o odločilnem dejstvu in da je ta nejasen.

8. Revidentka prav tako neutemeljeno zatrjuje obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (tako imenovana protispisnost), saj o odločilnem dejstvu (datumu podaje opozorila) ne obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, in med samimi temi listinami.

9. Upoštevajoč določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato je Vrhovno sodišče pri materialno pravni presoji izpodbijane sodbe vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Iz tega razloga se niso upoštevala zatrjevanja revidentke, s katerimi slednja izpodbija dokazno oceno sodišč nižje stopnje glede trenutka seznanitve s kršitvami delovnih obveznosti.

10. Po dejanskih ugotovitvah sodišč se je tožena stranka s kršitvijo delovnih obveznosti, zaradi katerih je podala pisno opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, seznanila dne 10. 6. 2008 in 19. 6. 2008. Tožena stranka je dne 30. 6. 2008 tožnici podala opozorilo ter dne 20. 3. 2009 redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

11. Glede na navedene dejanske zaključke ter določilo tretjega odstavka 43. člena Kolektivne pogodbe se Vrhovno sodišče strinja s presojo sodišč nižje stopnje, da je bilo opozorilo podano pravočasno, tj. znotraj 30-dnevnega roka od ugotovitve kršitve delovnih obveznosti. Prav tako ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi še ni potekel 9-mesečni rok od podaje opozorila (četrti odstavek 43. člena Kolektivne pogodbe). Očitek zmotne uporabe materialnega prava je torej neutemeljen.

12. Na podlagi obrazloženega je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

---.---

Op. št. (1): Vrhovno sodišče RS je v sodbi in sklepu VIII Ips 242/2009 z dne 6. 4. 2010 v zvezi s podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi obrazložilo: „Katero dejanje delodajalca se šteje za „podajo“ odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v ZDR ni opredeljeno...ni dovolj, da delodajalec najkasneje zadnji dan izteka roka samo sestavi besedilo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč mora biti znotraj prekluzivnega roka iz njegovih dejanj razvidna tudi resna namera, da naj sestavljena odpoved učinkuje...“

Op. št. (2): V sodbi VIII Ips 23/2010 z dne 14. 9. 2011 je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da ZDR ne določa, da mora delodajalec v roku iz drugega odstavka 110. člena izredno odpoved tudi (uspešno) vročiti. Zakon govori o podaji in ne o vročitvi odpovedi. Vročitev ne vpliva na pravočasnost odpovedi, saj je po izrecni zakonski določbi pomembno, kdaj je bila podana.