Legislator Case Law & Legislation
Sodba IV Ips 42/2011 ECLI:SI:VSRS:2011:IV.IPS.42.2011 AI generated

Slovenian Supreme Court dismisses appeal; traffic fine valid if violation noted, driver identity not required.

Case Number Sodba IV Ips 42/2011
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The Supreme Court of Slovenia dismissed the Prosecutor's request for legal protection against a traffic fine issued to a vehicle owner. The police officer observed the traffic violation but could not identify the driver because the vehicle fled the scene, so the fine was issued to the registered owner under a reverse burden of proof rule. The court held that the law only requires the officer to note the violation itself, not the identity of the perpetrator, making the procedural defect alleged by the prosecutor non-existent.

Legislator headnote

AI generated

Prvi odstavek 57. člena Zakona o prekrških; prvi odstavek 233. člena Zakona o varnosti cestnega prometa: Plačilni nalog je izdajljiv, ko prekrškovni organ zazna kršitev, ne pa tudi kršitelja.

Keywords

AI generated
traffic violation fine reverse burden of proof legal protection request vehicle owner liability procedural defect dismissal

Cited Legislation

AI generated
prvi odstavek 57. člena Zakona o prekrških
prvi odstavek 233. člena Zakona o varnosti cestnega prometa
171. člen Zakona o kazenskem postopku v zvezi z 425. členom Zakona o kazenskem postopku

Cited Case Law

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

[JEDRO]

Zaznava kršitelja oziroma njegove identitete ni pogoj za izdajo plačilnega naloga. Zadostuje, da prekrškovni organ zazna kršitev, torej zakonske znake prekrška.

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Policijska postaja Kočevje je zoper D. P. izdala plačilni nalog zaradi prekrškov po petem odstavku 25. člena in po petem odstavku 30. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1) ter mu izrekla enotno globo

760 evrov. Okrajno sodišče v Kočevju je kot neutemeljeno zavrnilo storilčevo zahtevo za sodno varstvo in storilcu določilo plačilo sodne takse.

2. Vrhovni državni tožilec vlaga zoper

pravnomočni plačilni nalog zahtevo za varstvo zakonitosti, ker naj bi bila na način iz druge alineje 62. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) kršena določba prvega odstavka 57. člena ZP-1. Policista Policijske postaje Kočevje sta sicer prekršek neposredno zaznala, vendar nista ugotovila identitete storilca prekrška, torej voznika motornega kolesa, zato je prekrškovni organ na podlagi določbe 233. člena ZVCP-1 izdal plačilni nalog zoper lastnika motornega kolesa. Po mnenju vložnika izdaja plačilnega naloga po prvem odstavku 57. člena ZP-1 ni dopustna, kadar se opira na določbo prvega odstavka 233. člena ZVCP-1, ker naj bi se citirani določbi pojmovno izključevali in se zato ne moreta uporabiti v istem postopku.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročilo storilcu, ki nanjo ni odgovoril.

B. 4. Bistvo zahteve za varstvo zakonitosti je teza, da prekrškovni organ ne bi smel izdati plačilnega naloga, temveč bi moral opraviti dokazni postopek in izdati odločbo o prekršku. Takšno stališče ni pravilno. Po določbi prvega odstavka 57. člena ZP-1 se plačilni nalog izda in vroči kršitelju na kraju

prekrška, če pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa prekršek osebno zazna ali ga ugotovi z uporabo tehničnih sredstev in naprav. Vrhovno sodišče je večkrat presodilo (na primer odločbe IV Ips 33/2008 z dne 20. 5. 2008, IV Ips 59/2008 z dne 17. 6. 2008, IV Ips 124/2008 z dne 24. 2. 2009 in druge), da gre za osebno zaznavo takrat, kadar pooblaščena uradna oseba vse znake prekrška zazna neposredno s svojimi čutili, torej kadar je fizično navzoča ob storitvi prekrška in sama na podlagi lastnega opažanja ugotovi njegove znake. Po jezikovni razlagi prvega odstavka 57. člena ZP-1 ni pogoj za izdajo plačilnega naloga, da bi prekrškovni organ na kraju storitve zaznal kršitelja oziroma njegovo identiteto. Zadostuje zaznava kršitve, torej zakonskih znakov prekrška. Tako je Vrhovno sodišče v sodbi IV Ips 207/2010 že presodilo, da so izpolnjeni pogoji za izdajo plačilnega naloga iz prvega odstavka 57. člena ZP-1 v primeru, ko policisti s pomočjo radarja ugotovijo in slikovno zabeležijo prekoračitev najvišje dovoljene hitrosti vožnje, na podlagi posnete fotografije (registrska

številka vozila) pa ob uporabi določbe 233. člena ZVCP-1 ugotovijo, da je storilec obravnavanega prekrška lastnik vozila z zabeleženo registrsko številko.

5. V konkretnem primeru sta pooblaščeni uradni osebi prekrškovnega organa osebno zaznali vse zakonske znake obeh prekrškov, kakor tudi identifikacijsko številko vozila, s katerim sta bila prekrška storjena. Po cesti, kjer sta policista opravljala kontrolo, je pripeljal voznik motornega vozila s takšno hitrostjo, da vozila ni ves čas obvladoval in je v ovinku zapeljal na nasprotno smerno vozišče, ob pozivu policista naj ustavi, pa ni mogel pravočasno ustaviti, pri čemer je mimo policistov motorno kolo vozil po enem kolesu. Eden od policistov je ob tem z registrske tablice motornega vozila razbral registrsko številko. Preko policijskih evidenc je bilo ugotovljeno, da je lastnik motornega kolesa D. P., kateremu je prekrškovni organ ob uporabi določbe 233. člena ZVCP-1 izdal plačilni nalog za oba zaznana prekrška. S tem so bili izpolnjeni pogoji za izdajo plačilnega naloga po prvem odstavku 57. člena ZP-1, ki ga je prekrškovni organ ob uporabi določbe 233. člena ZVCP-1 izdal in vročil lastniku vozila, s katerim sta bila storjena prekrška.

6. V določbi prvega odstavka 233. člena ZVCP-1 je uzakonjeno t. i. obrnjeno dokazno breme: če je prekršek zoper varnost cestnega prometa storjen z vozilom, pa ni mogoče ugotoviti, kdo je storilec, se za prekršek kaznuje lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila, razen če dokaže, da tega prekrška ni storil. Zato je neutemeljena navedba vložnika, da bi moral v konkretnem primeru

prekrškovni organ izvesti dokazni postopek, ugotoviti, kdo je dejansko vozil motorno kolo, ter izdati odločbo o prekršku. Policista na kraju prekrška nista mogla ugotoviti storilca, saj le-ta kljub pozivu policista vozila ni ustavil, temveč je odpeljal mimo policijske kontrole. S pomočjo zaznane identifikacijske številke motornega kolesa je prekrškovni organ nato preko policijskih evidenc, torej brez izvajanja dokaznega postopka, ugotovil lastnika motornega vozila in mu v skladu z določbami prvega odstavka 233. člena ZVCP-1 ter prvega odstavka 57. člena ZP-1 izdal plačilni nalog.

7. Vrhovni državni tožilec se v zahtevi sklicuje na kršitev določbe prvega odstavka 57. člena ZP-1, ki naj bi bila podana na način iz druge alineje 62. člena ZP-1, vendar ne pojasni, na katerega od načinov, naštetih v drugi alineji 62. člena ZP-1, naj bi bila storjena kršitev določb postopka. Vložnik ne trdi, da v obravnavanem primeru prekrškovni organ ni bil pristojen za odločanje o prekrških oziroma da ni bil dovoljen hitri postopek. Navaja sicer, da storilcu v konkretnem primeru ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo. Vendar je takšna navedba povsem neutemeljena, saj že sam vložnik ugotavlja, da je sodišče pred odločanjem o zahtevi za sodno varstvo storilca seznanilo z vsem gradivom, ki bi lahko vplivalo na njegov

položaj. Tudi nobene od drugih kršitev določb postopka iz druge alineje 62. člena ZP-1 ni moč razbrati iz obrazložitve zahteve za varstvo zakonitosti.

8. Navedba vložnika, da sta se policista pri ugotavljanju storilca oprla na dejstvo, da je bil D. P. ustavljen v naselju D., temelji na drugačnem dejanskem

stanju kot izhaja iz opisa dejanskega stanja, ki ga je predložil prekrškovni organ in kot ga je ugotovilo sodišče.

9. Vrhovno sodišče

je zato zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).