Slovenian Supreme Court dismisses appeal on interest claims as they remain accessory, not main, despite prior judgment.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Supreme Court of Slovenia rejected the appellant's review against the second-instance court's decision regarding interest payments. Although the appellant argued that interest claims became the main cause of action after the principal debt was adjudicated, the court found they remained accessory. The court ruled that interest does not automatically become the main claim merely because the principal has been legally established, thus denying the review's admissibility.
Legislator headnote
AI generatedZakon o pravdnem postopku (ZPP), 367. člen (2.), 374. člen, 377. člen: Interest claims remain accessory to the principal claim regardless of prior final judgment; a review is inadmissible if the accessory claim lacks value under Article 39 of the ZPP because it was not the main cause of action at the start of proceedings.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Revizija se zavrže.
[JEDRO]
Obrestni zahtevek je glavni zahtevek tedaj, kadar je zahtevek za obresti osnovni razlog za začetek pravde. Kadar pa se obresti uveljavljajo poleg glavnice, predstavljajo samo stransko stransko terjatev. To lastnost ohranijo ves čas postopka ne glede na to, ali je predhodno o glavnici že pravnomočno odločeno.
[OBRAZLOŽITEV]
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbena zahtevka, s katerima je tožnica zahtevala (I) ugotovitev, da je solastnica nepremičnine parc. št. 228/12 k.o. ... do 1/3 in ji je (prva) toženka dolžna izdati zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega bo mogoča taka vknjižba njene solastninske pravice, in (II) ugotovitev, da sodi v skupno premoženje tožnice in (drugega) toženca idealni delež 2/3 nepremičnine parc. št. 228/12 k.o. ..., ki se razdeli tako, da prejmeta vsak bivših zakoncev solastniški delež 1/3 te nepremičnine, toženka pa je dolžna izdati zemljiškoknjižno dovolilo, na podlagi katerega bo mogoča taka vknjižba tožničine solastninske pravice. Delno pa je ugodilo podrednemu denarnemu zahtevku in tožencema naložilo, da tožnici plačata 46.902,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 12. 2002 do plačila. Ugotovilo je še, da terjatev tožencev v višini 17.133,15 EUR ne obstoji ter odločilo o pravdnih stroških.
2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v izreku o pravdnih stroških ter glede zakonskih zamudnih obresti, ki jih je dolžna plačati toženka, in sicer tako, da te od glavnice tečejo od 17. 9. 2009 do plačila. Sicer je pritožbo tožencev zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
3. Zoper sodbo je tožnica vložila revizijo, s katero izpodbija tisti del sodbe sodišča druge stopnje, s katerim je pritožbeno sodišče odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska glavnice 46.902,50 EUR za čas od 3. 12. 2002 do 17. 9. 2009. Pri tem navaja, da je vrednost izpodbijanega dela sodbe 48.574,64 EUR, kolikor znašajo zakonske zamudne obresti od pravnomočno prisojene glavnice. To pomeni, da je revizija dovoljena, saj vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR, glede na pravnomočnost prisojenega zneska glavnice pa je tožbeni zahtevek za plačilo zamudnih obresti za navedeno obdobje v postopku z izrednim pravnim sredstvom postal glavni zahtevek. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni sodbo sodišča druge stopnje v delu, v katerem je sodišče druge stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek zoper toženko za plačilo zakonskih zamudnih obresti za obdobje od 3. 12. 2002 do 17. 9. 2009 tako, da odloči, da je toženka dolžna tožnici plačati tudi te obresti.
4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.
5. Revizija ni dovoljena.
6. Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR. Vrednost spornega predmeta se določa po pravilih, vsebovanih v 39. - 45. členu ZPP. Po 39. členu ZPP se kot vrednost spornega predmeta vzame samo vrednost glavnega zahtevka, obresti, pravdni stroški, pogodbena kazen in druge postranske terjatve pa se ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek. V revizijskem postopku so sporne samo zakonske zamudne obresti od že prej pravnomočno prisojene glavnice. To pa ne pomeni, da je obrestni del zahtevka sedaj, v revizijskem postopku, postal glavni zahtevek. Obrestni zahtevek je glavni zahtevek tedaj, kadar je zahtevek za obresti osnovni razlog za začetek pravde. Kadar pa se obresti uveljavljajo poleg glavnice, predstavljajo samo stransko stransko terjatev. To lastnost ohranijo ves čas postopka ne glede na to, ali je predhodno o glavnici že pravnomočno odločeno. Ker so tudi v obravnavanem primeru predmet izpodbijanja samo obresti kot stranska terjatev, glede na drugi odstavek 39. člena ZPP nimajo nobene vrednosti za dovoljenost revizije. Revizija torej ni dovoljena (drugi odstavek 367. člena in 374. člena ZPP) in jo je Vrhovno sodišče zato zavrglo (377. člen ZPP).