Supreme Court dismisses appeal on clear insurance contract terms regarding partial disability payout calculations.

Revizija se zavrne.

[JEDRO]

Nižji sodišči sta pravilno razlagali jasna določila zavarovalne pogodbe v povezavi s splošnimi pogoji, da določena zavarovalna vsota v višini 500.000 ATS za trajno invalidnost do vključno 50 odstotkov pomeni največji znesek, do katerega zavarovalnica jamči in da je zavarovalnica v primeru nezgode dolžna izplačati odstotek zavarovalne vsote za invalidnost, ki ustreza odstotku delne invalidnosti, če je zavarovanec postal delni invalid.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožnik je zoper toženko vložil tožbo za plačilo 52.996,16 EUR zavarovalnine na podlagi pogodbe o nezgodnem zavarovanju. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Tožnik zoper sodbo pritožbenega sodišča vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da sodba nima jasnih razlogov glede razlage vsebine zavarovalne pogodbe. Pritožbeno sodišče je zmotno uporabilo 99. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da se določila pogodbe uporabljajo tako kot se glasijo in da se pri razlagi spornih določil ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov ter določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava. Iz razlage pogodbene volje v celoti izhaja, da gre zavarovancu v primeru trajne invalidnosti do 50 odstotkov zavarovalnina v znesku 500.000 ATS, v primeru trajne invalidnosti nad 50 odstotkov pa zavarovalnina v znesku 1.000.000 ATS. To pomeni, da zavarovalna pogodba loči samo dve stopnji invalidnosti, delno in celotno. Sodišče bi moralo ugotoviti vsaj, da je določilo nejasno in ga po 100. členu ZOR šteti v korist tožniku. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Nižji sodišči sta ugotovili, da se je tožnik poškodoval v prometni nesreči, zaradi katere trpi trajne posledice v obliki 24,5 odstotne stopnje invalidnosti po toženkini tabeli iz Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb NE-94 (v nadaljevanju splošni pogoji). Pravilno sta razlagali jasna določila zavarovalne pogodbe v povezavi s splošnimi pogoji, da določena zavarovalna vsota v višini 500.000 ATS za trajno invalidnost do vključno 50 odstotkov pomeni največji znesek, do katerega zavarovalnica jamči (tretji odstavek 1. člena Splošnih pogojev) in da je zavarovalnica v primeru nezgode dolžna izplačati odstotek zavarovalne vsote za invalidnost, ki ustreza odstotku delne invalidnosti, če je zavarovanec postal delni invalid (2. točka prvega odstavka 7. člena splošnih pogojev). Tako sta pravilno odločili, da je toženka že izplačala sorazmerni odstotek te vsote v višini 6.849,86 EUR (24,5 odstotkov od 500.000 ATS znaša 122.500 ATS oziroma takratnih 1.641.500 SIT).

6. Iz navedenega izhaja, da je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka materialnopravno pravilna. Ker so neutemeljene tudi pavšalne navedbe, da sodba nima jasnih razlogov, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).