Legislator Case Law & Legislation
VSL sodba II Cp 1989/2011 ECLI:SI:VSLJ:2011:II.CP.1989.2011 AI generated

Appeal dismissed; fall did not cause or worsen pre-existing spinal conditions, so no causal link for damages.

Case Number VSL sodba II Cp 1989/2011
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The appellate court dismissed the plaintiff's appeal, upholding the first-instance judgment that awarded partial damages for pain and suffering but rejected claims regarding pre-existing spinal conditions. The plaintiff argued that a fall caused her back issues and sought higher compensation for pain, fear, and investigation costs, while the defendant contended the injuries were pre-existing. The court found no causal link because medical evidence showed the fall did not cause or worsen her congenital spinal problems, meaning those specific damages were rightly excluded from the award.

Legislator headnote

AI generated

Zakon o odškodninah; Zakon o pravdnem postopku: The court must establish a causal link between the damaging event and the plaintiff's injury; damages for pre-existing conditions unrelated to the event cannot be awarded.

Keywords

AI generated
causal link damages pre-existing conditions spinal injury compensation pain and suffering medical evidence assessment partial damages award appeal dismissal

Cited Legislation

AI generated

Cited Case Law

AI generated
VSL III Cp 913/2009
VSL III Cp 1008/2009
VSL I Cp 1988/2010
VSC CP 1191/2007
VSM II Cp 602/2009
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Padec ni povzročil in ne poslabšal tožničinega bolezenskega stanja v zvezi s prirojenimi težavami s hrbtenico. Zato ni mogoče govoriti o vzročni zvezi med težavami tožnice v zvezi z njimi in škodnim dogodkom.

[OBRAZLOŽITEV]

Z odločbo z dne 4.2.2011 je sodišče prve stopnje s sklepom postopek zaradi delnega umika 32,00 EUR glavnice in zakonskih zamudnih obresti od dosojene glavnice od 1.3.2006 do 5.9.2006, ustavilo (1. točka izreka) in razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici na račun nepremoženjske škode (poleg že plačanega zneska odškodnine v znesku 1.752,63 EUR) plačati še znesek 349,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.9.2006 dalje do plačila, v roku 15 dni (2. točka izreka) in ji povrniti pravdne stroške v višini 26,02 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Zoper sodbo, kolikor zahtevku ni bilo ugodeno, se je tožnica pravočasno pritožila zaradi kršitve določb materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni v skladu s pritožbenimi navedbami. Navaja, da je sodišče tožnici priznalo prenizko odškodnino iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem ter zaradi pretrpljenega strahu. Ob upoštevanju bolečin, kot jih je ugotovil tudi izvedenec dr. A. in številnih neugodnosti, ki so bile prav tako potrjene z izvedenskim mnenjem, je odškodnina v višini 1.500,00 EUR iz tega naslova prenizka in v neskladju s sodno prakso. Sodišče bi moralo upoštevati, da je bila poškodba z dne 2.12.2005 sprožilni element tožničinih težav s hrbtenico, kar je zapisal tudi izvedenec v izvedenskem mnenju. Upoštevaje vse povedano, je predlagana višina odškodnine 4.000,00 EUR povsem utemeljena. Tožnica je sekundarni strah trpela vsaj dva meseca in pol, izvedenec meni, da je ta strah lahko trpela vse do izdelave izvedenskega mnenja v tej pravdi, na podlagi katerega je šele lahko ugotovila, da težave s hrbtenico niso povezane s poškodbo z dne 2.12.2005. Pravično bi bilo, da bi sodišče tožnici priznalo strošek izvedenskega mnenja v celoti, saj je bilo mnenje v pravdi nujno potrebno, tožnica pa je v socialno šibkejšem položaju kot tožena stranka. Takšno stališče je v več primerih zavzelo tudi pritožbeno sodišče.

Pritožba ni utemeljena.

V postopku ni bilo z gotovostjo ugotovljeno, da je bil tožničin padec dne 2.12.2005 sprožilni moment za nastanek njenih težav s hrbtenico. Izvedenec je le dopustil to možnost, izrecno pa pojasnil, da tožničino zdravstveno stanje v zvezi s prirojeno Schmorlovo hernijo, hemangiomom in začetnimi degenerativnimi spremembami zaradi padca ni nič drugačno, kot bi bilo sicer. Padec torej ni povzročil in ne poslabšal tožničinega bolezenskega stanja v zvezi z opisanimi, prirojenimi, zdravstvenimi stanji tožnice. Ni torej mogoče govoriti o vzročni zvezi med težavami tožnice v zvezi z njimi in škodnim dogodkom. Tovrstnih težav sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine zato upravičeno ni upoštevalo (razen v zvezi z nevšečnostmi med zdravljenjem, kar pa gre v prid tožnice).

Tožnica je pri padcu na ledu dne 2.12.2005 utrpela udarnino ledvenega dela hrbtenice. Štiri dni je trpela hude bolečine, naslednje tri tedne srednje hude, nato blage in pretežno stalne še en mesec ter nato še mesec in pol blage občasne bolečine. Opravila je dva pregleda pri specialistih, sedem pregledov pri izbranem zdravniku, petkrat je opravila fizioterapijo, štirikrat je bila izpostavljena nizkim dozam ionizirajočega sevanja, tri tedne je pretežno mirovala, dodatno je še dva meseca potrebovala tujo pomoč pri srednje težkih domačih opravilih, ki so povezana z dvigovanjem bremen, težjih od 4 do 5 kg. Zaradi razjasnitve tožničinih težav v predelu ledvene hrbtenice so bile potrebne še dodatne preiskave, ki so pokazale okvaro ledvene hrbtenice, ki pa ni posledica poškodbe z dne 2.12.2005. Kot rečeno, je kljub temu sodišče prve stopnje, tudi te dodatne nevšečnosti, pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem upoštevalo. Upoštevaje navedene telesne bolečine in nevšečnosti je sodišče prve stopnje tožnici iz tega naslova odmerilo odškodnino v višini 1.500,00 EUR (tožnica je zahtevala 4.000,00 EUR). Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je tako odmerjena odškodnina pravična odškodnina, upoštevaje tako individualne posebnosti tožnice kot sodno prakso v podobnih primerih, pri čemer je potrebno upoštevati tudi medsebojna razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje (179. člen Obligacijskega zakonika - OZ).

Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine iz naslova strahu upoštevalo, da je tožnica ob poškodbi utrpela hud primaren strah, saj je šlo za agresiven in nepričakovan dogodek, povezan s trenutnimi hudimi bolečinami, pri čemer je primarni strah hude intenzitete trajal pol ure, nato pa je utrpela še hud primarni strah, ki je trajal en dan. Upoštevalo je tudi sekundarni strah, ko je bila tožnica štirinajst dni utemeljeno v skrbeh za izvid zdravljenja, po tem času pa je ta strah popustil in je bil še dva meseca blag, nakar je prenehal (16.2.2006, kar sovpada s končanjem fizioterapije). Sodišče prve stopnje upravičeno tožnici ni odmerilo odškodnine za zaskrbljenost, ki je pri njej še vedno prisotna zaradi zdravstvenih težav s spremembami v hrbtenici, ki pa niso v zvezi s poškodbo ob padcu. Za prestani strah je sodišče prve stopnje tožnici odmerilo 800,00 EUR odškodnine (tožnica je zahtevala 1.000,00 EUR). Tudi to je pravična odškodnina (179. člen OZ), sploh upoštevaje tožničino pavšalno trditveno podlago v zvezi s prestanim strahom (glej trditve točka III. tožbe).

Novejša in enotna sodna praksa ter teorija je zavzela stališče, da stroški za izvedenca delijo enako usodo kot ostali pravdni stroški, zato se tudi glede povrnitve stroškov izvedenin upošteva uspeh v pravdi in se ti ne povrnejo v celoti, če stranka ni v celoti uspela z zahtevkom (na primer odločbe VSL III Cp 913/2009, III Cp 1008/2009, I Cp 1988/2010, VSC CP 1191/2007, VSM II Cp 602/2009).

Glede na povedano je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).