Legislator Case Law & Legislation
VSL sodba II Cp 908/2011 ECLI:SI:VSLJ:2011:II.CP.908.2011 AI generated

Claim dismissed for limitation period expiry despite continuous damage and future patent loss predictability.

Case Number VSL sodba II Cp 908/2011
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The appellate court dismissed the plaintiff's claim for damages covering the period from July 1994 to May 2001. Although the plaintiff argued that non-material damage constituted a continuous state and that future patent-related losses were predictable, the court held that the statute of limitations began upon the initial damage event. Consequently, the claim filed in March 2002 was found to be time-barred.

Legislator headnote

AI generated

Zakon o omejitvi pravnih zahtevkov; Zakon o omejitvi pravnih zahtevkov: Dejstvo, da se škoda povečuje ali da je bodoča škoda predvidljiva, ne vpliva na začetek teka zastaralnega roka, ki nastane ob nastanku prvega škodnega dogodka.

Keywords

AI generated
statute of limitations continuous damage future damage predictability non-material damage patent infringement damages

Cited Legislation

AI generated
Zakon o omejitvi pravnih zahtevkov

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tudi za plačilo odškodnine za obdobje od 3. 7. 1994 do 3. 5. 2001, v znesku 1.505.000,00 v SIT po prodajnem tečaju NLB na dan izdaje sodbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila ter stroške pravdnega postopka po odmeri sodišča.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v višini 6.754,03 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

[JEDRO]

Tožnik je občutil posledice napačnega ravnanja tožene stranke od 3. 7. 1994 dalje. Tožniku je tako od navedenega obdobja v letu 1994 nastajala zatrjevana premoženjska in nepremoženjska škoda. Tožnikova nepremoženjska škoda, glede na njegove trditve, predstavlja kontinuiteto istega osebnostnega stanja. Zato bi bila tudi bodoča nepremoženjska škoda predvidljiva in pričakovana. Na začetek teka zastaralnega roka namreč ne vpliva dejstvo, da je škoda nastajala in se povečevala tudi v naslednjih letih. Enako pa bi veljalo (če bi bila ugotovljena) tudi za uveljavljano premoženjsko škodo zaradi preprečitve vzdrževanja registriranih in preprečitve registracije novih patentov. Po naravi stvari bi ta lahko nastajala sukcesivno. Ker je tožniku škoda nastala 3.7.1994, tožbo pa je vložil šele 18.3.2002, je njegov zahtevek zastaral.