Appeal dismissed; involuntary psychiatric detention upheld due to life-threatening risk and lack of alternatives.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Udeleženec je nekritičen do svojega stanja ter odklanja zdravljenje, kar pa predstavlja nevarnost predvsem za njegovo življenje in zdravje, te nevarnosti pa brez stalnega nadzora in stalnega vodenja ne bi bilo mogoče odpraviti. Tako izvedenec kot lečeči zdravnik sta tudi potrdila, da druge oblike pomoči v danem primeru niso mogoče, ker je zdravljenje na varovanem oddelku bolnice resnično potrebno. Nasprotna pritožbena izvajanja tudi ob tehtanju ustavno varovanih osebnostnih pravic udeleženca, kot so pravica do osebne svobode, pravica do varstva duševne integritete in pravica do prostovoljnega zdravljenja, zato niso utemeljena.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da T.K. omeji pravico do prisotnosti pri izvajanju dokazov in ga zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike v Ljubljani najdalj do 28. 9. 2011.

Zoper navedeni sklep je pritožbo vložil zagovornik zadržane osebe. V pritožbi oporeka zaključku sodišča, da so izpolnjeni pogoji iz 39. člena Zakona o duševnem zdravju za zadržane osebe v oddelku pod posebnim nadzorom. Razlogi, ki jih je ugotovila izvedenka, namreč ne predstavljajo zadostnih razlogov za zadržanje osebe. V dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da bi zadržana oseba kakorkoli dejansko in realno ogrožala svoje življenje ali življenje drugih ali huje ogrožala svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzročala hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim. Zgolj špekulacija izvedenke, da si je pridržani že pred sprejemom povzročil socialno škodo, nezdravljen pa bi jo še dodatno poglabljal, saj bi nekritično povsem spremenil življenje, ne predstavlja izpolnitve zakonskih pogojev. Neresnična je tudi ugotovitev izvedenke, da je pod vplivom bolezenskega mišljenja zadržani že postal agresiven navzven. Iz dokumentacije v spisu in drugih izvedenih dokazov ne izhaja agresivno ravnanje. Dokazni postopek tudi ni pokazal, da bi bila zadržana oseba v preteklosti obravnavana zaradi kakršnihkoli ravnanj, ki bi pomenila ogrožanje njenega življenja ali življenja drugih ali ki bi pomenila hujše ogrožanje njenega zdravja ali zdravja drugih oziroma povzročanja hude premoženjske škode.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) je zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez njene privolitve dopustno, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

če ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim;

če je ogrožanje iz prejšnje alineje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in če navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči ( z zdravljenjem v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, z ambulantnim zdravljenjem ali z nadzorovano obravnavo).

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so bili ob izdaji sklepa izpolnjeni vsi pogoji za zadržanje udeleženca zaradi zdravljenja v oddelku pod posebnim nadzorom brez njegove privolitve. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa je pravilno uporabilo materialno pravo. V obravnavanem primeru je šlo za sprejem osebe na zdravljenje brez privolitve v nujnih primerih po 53. členu ZDZdr. Prvo sodišče je ugotovilo, da je udeleženec v akutni psihotični fazi, povsem pod vplivom bolezenskega doživljanja ter da je zato njegova presoja hudo motena in ne obvladuje svojega ravnanja. Takšno stanje je potrdil tudi sam zadržanec, ko je opisoval svoje ravnanje ter doživljanje pred prihodom v bolnico in tudi na samem oddelku bolnice. Predvsem pa je to potrdila postavljena izvedenka dr. V. P. G.. Sodišče je pravilno povzelo, da si oseba povzroča socialno škodo, kar izhaja tudi iz izpovedi očeta udeleženca B. K., ki je opisal, da si sin dela škodo na svojem ugledu. Tudi iz izpovedi lečečega zdravnika dr. G. izhaja, da je bil pridržani že zapleten v resne konflikte, v katere se je morala vključiti policija, da je postajal agresiven in si povzročal škodo. Ne držijo tako pritožbene navedbe, da agresivnost udeleženca do zdaj še ni bila zaznana. Predvsem pa je sodišče ugotovilo nevarnost avtoagresije, saj je bil udeleženec že predhodno depresiven in je v preteklosti že prihajalo do samomorilnih misli. Udeleženec je nekritičen do svojega stanja ter odklanja zdravljenje, kar pa predstavlja nevarnost predvsem za njegovo življenje in zdravje, te nevarnosti pa brez stalnega nadzora in stalnega vodenja ne bi bilo mogoče odpraviti. Tako izvedenec kot lečeči zdravnik sta tudi potrdila, da druge oblike pomoči v danem primeru niso mogoče, ker je zdravljenje na varovanem oddelku bolnice resnično potrebno. Nasprotna pritožbena izvajanja tudi ob tehtanju ustavno varovanih osebnostnih pravic udeleženca, kot so pravica do osebne svobode, pravica do varstva duševne integritete in pravica do prostovoljnega zdravljenja, niso utemeljena.

Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu 37. člena ZNP v zvezi z 2. točko 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

O priglašenih stroških pritožbenega postopka bo odločalo prvostopno sodišče s posebnim sklepom, saj je zagovornik udeležencu postavljen po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče priglašenih stroškov ni presojalo.