Supreme Court dismisses appeal as legal issue regarding repealed law is not material to the case.

Revizija se zavrže.

[JEDRO]

Ker je določba 15. člena ZLPP prenehala veljati z začetkom veljavnosti ZZLPP in ker glede na izpodbijano sodbo premoženje, katerega vrnitev v naravi revident uveljavlja z v denacionalizacijskem postopku, sploh ni bilo zajeto v družbenem kapitalu, ki je predmet lastninskega preoblikovanja z izpodbijano upravno odločbo, pravno vprašanje, ki ga zastavlja revident in ki se nanaša na 15. člen ZLPP, ni pomembno po vsebini obravnavane zadeve. Zato ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

Ker gre pri denacionalizaciji za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, revident samo s sklicevanjem na nepridobitev te pravice in na veliko vrednost premoženja ne more izkazati zelo hudih posledic izpodbijane odločitve v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo je tožnik (sedaj revident) po odvetniku vložil revizijo. Njeno dovoljenost uveljavlja po določbah 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revident izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njegovo tožbo zoper delno odločbo Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo, ŠT. Lp 00823/1996-ST z dne 16. 10. 1996, v zvezi z odločbo tožene stranke, št. 454-28/2003/33-042110 z dne 29. 6. 2010. Tožena stranka je z navedeno odločbo zavrnila revidentovo pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa, s katero je ta odločil o lastninskem preoblikovanju podjetja B., izbranih kombinacijah načinov lastninskega preoblikovanja, sprejel program lastninskega preoblikovanja in določil nominalno vrednost družbenega kapitala podjetja.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje.

6. Revident uveljavlja, da gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju glede 15. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP), ki varuje pravico denacionalizacijskih upravičencev. Navaja še, da ta pravica izhaja iz ustavnopravno varovanih specifičnih lastninskih oziroma premoženjskopravnih upravičenj do nekdanjega premoženja, ki izhajajo iz 33. člena Ustave in Protokola št. 1 h Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), ter da ima ta pravica prednost pred lastninskimi upravičenji podjetij zavezancev oziroma njihovih delavcev do lastninskega preoblikovanja.

7. Iz odločbe tožene stranke in izpodbijane sodbe izhaja, da je revident v postopku denacionalizacije vložil predlog za izdajo začasne odredbe po določbah ZLPP, o katerem še ni bilo odločeno. Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje in pred njo že odločba tožene stranke temeljita na ugotovitvi, da premoženje, katerega vrnitev v naravi revident uveljavlja v denacionalizacijskem postopku, ni zajeto v družbenem kapitalu, ki je predmet lastninskega preoblikovanja z izpodbijano upravno odločbo, zaradi česar se določbe II. poglavja ZLPP (torej tudi 15. člen) na to premoženje ne nanašajo.

8. Po določbi prvega odstavka 63. člena Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (v nadaljevanju ZZLPPO) je z dnem, ko je začel veljati ta zakon, prenehal veljati ZLPP. S tem je odpadla pravna podlaga za izdajo začasnih odredb po ZLPP. Po določbi 48. člena ZZLPPO se pravice upravičencev po predpisih o denacionalizaciji, ki so vložili predlog za izdajo začasne odredbe v roku iz 11. člena ZLPP, pa predlog za izdajo začasne odredbe oziroma zahtevek za denacionalizacijo ob začetku privatizacije ni bil pravnomočno zavrnjen oziroma zavržen, pri izvedbi privatizacije upoštevajo na način, določen v tem zakonu. Ker je torej določba 15. člena ZLPP prenehala veljati z začetkom veljavnosti ZZLPP in ker glede na izpodbijano sodbo premoženje, katerega vrnitev v naravi revident uveljavlja v denacionalizacijskem postopku, sploh ni bilo zajeto v družbenem kapitalu, ki je predmet lastninskega preoblikovanja z izpodbijano upravno odločbo, pravno vprašanje, ki ga zastavlja revident in ki se nanaša na 15. člen ZLPP, ni pomembno po vsebini obravnavane zadeve. Glede na navedeno ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi revizija tudi ni dovoljena po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija sicer dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Revident zelo hude posledice utemeljuje z navedbo, da je zaradi izpodbijane odločitve ogrožena njegova zahteva v denacionalizacijskem postopku za vrnitev v naravi obsežnega premoženja velike vrednosti. Ker gre pri denacionalizaciji za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, revident samo s sklicevanjem na nepridobitev te pravice in na veliko vrednost premoženja ne more izkazati zelo hudih posledic izpodbijane odločitve v smislu 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Enako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v več odločitvah, na primer X Ips 71/2010 z dne 7. 7. 2010, X Ips 102/2010 z dne 1. 7. 2010, X Ips 472/2009 z dne 31. 3. 2010 in X Ips 38/2008 z dne 29. 9. 2010.

10. Glede na to, da revident ni izkazal izpolnjenosti nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.