Supreme Court dismisses appeal for protection of legality regarding mandatory detention order against drug addict.

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

[JEDRO]

Za odreditev milejšega ukrepa morajo obstajati dejstva, ki utemeljujejo sklepanje, da bo oseba, zoper katero je tak ukrep odrejen, tega tudi spoštovala (sodišče ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim).

[OBRAZLOŽITEV]

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča na Ptuju je zoper K. V. odredila pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ker je podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje ropa po prvem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zoper sklep o odreditvi pripora je obdolženčev zagovornik vložil pritožbo, ki jo je senat istega sodišča kot neutemeljeno zavrnil.

2. Zoper pravnomočni sklep zagovornik pravočasno vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi relativno bistvene kršitve določb kazenskega postopka, v zvezi s 192. členom ZKP, ker je sodišče zoper obdolženca odredilo pripor, čeprav ta ni bil neogibno potreben. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pripor odpravi in ga nadomesti s hišnim priporom po 199. a členu ZKP.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka, ki meni, da je zahteva neutemeljena, ker zagovornik bistvene kršitve določb kazenskega postopka ne precizira, niti ne pojasni, kako naj bi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve sodišča. Zagovornik se ne strinja z dokazno oceno okoliščin, ki je sodišči vodila pri odločitvi, da milejšega ukrepa zoper obdolženca ni mogoče odrediti, iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti, zato predlaga njeno zavrnitev.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki je nanj odgovoril in ponovil, da je sodišče zagrešilo kršitev iz drugega odstavka 192. člena ZKP, po kateri mora sodišče pri izbiri ukrepa upoštevati, da ne uporabi strožjega ukrepa, če se da isti namen doseči z milejšim. Zagovornik je priložil še psihiatrično izvedeniško poročilo in mnenje za obdolženca in opozoril na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 212/2000, s katero je Vrhovno sodišče pripor nadomestilo s hišnim priporom.

B. 5. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev drugega odstavka 192. člena ZKP, saj po njegovem mnenju odrejeni ukrep pripora ni najmilejši ukrep, s katerim bi se lahko dosegel želeni cilj, to je odprava ponovitvene nevarnosti. Zagovornik se zavzema za odreditev hišnega pripora, ki bi se izvajal v psihiatrični ustanovi, saj je pri obdolžencu v kombinaciji z odvisnostjo od mamil prisotna še osebnostna motnja, zaradi česar obdolženec potrebuje sočasno zdravljenje obeh bolezni.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da tako sklepa preiskovalne sodnice o odreditvi pripora, kot senata, ki je zavrnil pritožbo obdolženčevega zagovornika, razumno povesta, zakaj je bila odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi in njihovega premoženja. Preiskovalna sodnica je ugotovila, da obdolženec ni zaposlen in je odvisen od heroina, do denarja za nakup droge pa prihaja tako, da izvršuje kazniva dejanja, čim začuti abstinenčno krizo, pri tem pa zoper oškodovance uporablja tudi fizično nasilje. Večkrat je bil že obsojen za podobna kazniva dejanja (ropi in tatvine na predrzen način), vendar ga izrečene pravnomočne sodbe niso odvrnile od ponavljanja kaznivih dejanj. Na tej podlagi je preiskovalna sodnica napravila razumen sklep, da je odreditev pripora zoper obdolženca nujna, saj se le s tem ukrepom lahko zavaruje telesna integriteta potencialnih oškodovancev in njihovega premoženja. Senat je odgovoril na zagovornikove pritožbene navedbe, da bi bilo zoper obdolženca mogoče uporabiti milejši ukrep in pojasnil, da morajo za odreditev milejšega ukrepa obstajati dejstva, ki utemeljujejo sklepanje, da bo oseba, zoper katero je tak ukrep odrejen, tega tudi spoštovala. Za takšno sklepanje pa pri obdolžencu, glede na njegovo odvisnost od heroina in večkratno kaznovanost za kazniva dejanja zoper premoženje in človekovo zdravje, ni zadostne podlage. Vrhovno sodišče sprejema zaključek obeh napadenih sklepov, da ugotovljene okoliščine pri obdolžencu utemeljujejo obstoj ponovitvene nevarnosti, ki jo drugače kot s priporom ni mogoče odpraviti.

7. Na zagovornikovo prizadevanje, da bi se zoper obdolženca odredil hišni pripor, ki bi se izvajal v psihiatrični ustanovi, Vrhovno sodišče odgovarja, da je pristojno za presojanje zakonitosti posameznih odločitev nižjih sodišč, ki so jih le-ta sprejela na podlagi v času sprejema odločitve znanih in ugotovljenih dejstev. V obravnavanem primeru je Vrhovno sodišče zaključilo, da je bil pripor zoper obdolženca na podlagi ugotovljenih okoliščin in dejstev odrejen zakonito. Odločitev za namestitev obdolženca v psihiatrično kliniko je pogojena z ugotavljanjem in presojo dejanskih okoliščin v zvezi z njegovim duševnim stanjem in stopnjo ogroženosti njegovega zdravja in zdravja drugih ljudi, kar ni v pristojnosti Vrhovnega sodišča. Ukrep, ki je bil uporabljen za odpravo ponovitvene nevarnosti, se lahko po določbi tretjega odstavka 192. člena ZKP odpravi tudi po uradni dolžnosti, če prenehajo razlogi, ki so ga narekovali oziroma se nadomesti z drugim, milejšim ukrepom, če se za to pokažejo pogoji, zato ima zagovornik možnost predlagati nadomestitev pripora z drugačnim ukrepom oziroma izvajanje pripora pod drugačnimi pogoji, če se bo izkazalo, da je zdravstvena oskrba, ki jo je obdolženec deležen v Zavodu za prestajanje kazni Maribor, nezadostna in zanj neprimerna.

8. Ker kršitev, na katero se sklicuje obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti ni podana, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP njegovo zahtevo zavrnilo kot neutemeljeno.