Legislator Case Law & Legislation
Sklep VIII Ips 253/2010 ECLI:SI:VSRS:2011:VIII.IPS.253.2010 AI generated

Supreme Court allows review of dismissal due to business reasons, correcting lower courts' error on scope of judicial review.

Case Number Sklep VIII Ips 253/2010
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Partially Allowed

Legislator summary

AI generated

The Supreme Court granted the review, quashing the first and second instance judgments to remand the case for a new trial. The lower courts had dismissed the employee's claim for wrongful dismissal based on business reasons, arguing that the employer does not need to justify reorganization or prove specific needs for the position. The court found this reasoning flawed because the employer bears the burden of proving genuine economic, organizational, or technological reasons exist, rather than assuming any reorganization is automatically valid without scrutiny.

Legislator headnote

AI generated

Zakon o delovnih razmerjih; Zakon o postopku pri delovnih sporih: The employer must prove genuine economic, organizational, or technological reasons for dismissal, and the court must examine specific facts regarding the replacement of the employee's work rather than accepting broad assertions of business necessity.

Keywords

AI generated
dismissal business reasons burden of proof employer judicial review scope reorganization justification remand for new trial

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Sodišče res ne presoja racionalnosti, pravilnosti oziroma primernosti odločitev delodajalca o zmanjšanju števila zaposlenih delavcev, reorganizaciji delovnega procesa, ipd., vendar to ne pomeni, da vsaka odločitev delodajalca o reorganizaciji, zmanjšanju števila zaposlenih delavcev oziroma o odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga že pomeni tudi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi konkretnega delavca in da je takšno prenehanje mogoče pojasniti le s splošnimi zaključki o omejenem okviru sodne presoje. Delodajalec je tisti, ki mora najprej dokazati, da obstajajo ekonomski, organizacijski, tehnološki, strukturni ali podobni razlogi, kar pomeni predvsem to, da so ti razlogi resnični, ne pa fiktivni. Pri presoji utemeljenosti odpovedi iz poslovnega razloga je seveda mogoče zatrjevati in dokazovati tudi zlorabo pravic ali prepovedano diskriminacijo.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožniku z dne 12. 12. 2008, reintegracijo in reparacijo ter povrnitev stroškov postopka. Ugotovilo je, da je pri toženi stranki zaradi odpovedi naročil s strani podjetja N. prišlo do zmanjšanja potreb delu delavcev in pri tem tudi do prenehanje potrebe po delu na delovnem mestu varilca, na katerem je bil zaposlen tožnik. Čeprav ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev, je tožena stranka skupaj s sindikatom določila kriterije za izbiro nepotrebnih delavcev in po uporabi teh kriterijev tožnika utemeljeno izbrala za delavca, ki mu je odpovedala pogodba o zaposlitvi.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obrazložilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka in se je v izpodbijani sodbi opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev. Kot neutemeljene je zavrnilo tožnikove pritožbene navedbe, da ni podan poslovni razlog na delovnem mestu varilca, ker je tožena stranka najemala varilce zunanjih izvajalcev, saj „delodajalcu ni treba opravičevati sprememb v načinu poslovanja in organizacije dela ter dokazovati njihove potrebnosti. Sodišče nima pooblastila ocenjevati, ali je bila reorganizacija oziroma zmanjšanje števila zaposlenih na določenih delovnih mestih potrebna.“ Kot neutemeljen je zavrnilo tudi ugovor tožnika, da je bila odpoved podana prepozno, saj iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožena stranka dne 3. in 6. 11. 2008 obvestila sindikat ... in sindikat ..., da je vodstvo zaradi spremenjenih razmer na trgu in posledično zmanjšanje obsega proizvodnje sprejelo sklep o reorganizaciji in racionalizaciji poslovnih procesov v družbi in zmanjšanju števila zaposlenih.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. V njej se uvodoma sklicuje na revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je že v postopku pred sodiščem prve stopnje podal ugovor nepravočasne odpovedi. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje povzelo izpoved priče M. J. o številu zaposlenih delavcev v letu 2008 in leto kasneje, vendar to dejstvo za pravočasnost odpovedi ni pomembno. Sodišče druge stopnje je njegovo pritožbo v zvezi s tem utemeljilo z drugimi ugotovitvami, namreč z datumi izdaje obvestila sindikatom, vendar tudi ta datum ni ključen za presojo pravočasnosti odpovedi, saj ta rok teče od prenehanja potreb po delavčevem delu. Sodišče je nekritično sledilo izpovedi priče M. J. o tem, da je imela tožena stranka najete zunanje delavce, ki so delali varilska dela na programu M.. Tožnikov nadrejeni delavec M. B. je potrdil, da sta dva najeta zunanja delavca delala tudi na oddelku, v katerem je delal tožnik, ta pa je izpovedal, da bi tudi sam lahko opravljal enaka dela kot najeti delavci (in kar je smiselno potrdila tudi priča M. J.). Pritožbeno sodišče se postavlja na stališče, da med poslovne odločitve delodajalca spada tudi popolnoma legitimna odločitev, da delo zaposlenih delavcev opravljajo najeti delavci. S tem se tožnik ne strinja. V kolikor je tožena stranka najela delavce, da opravljajo dela, ki bi ga lahko opravljal tožnik, je potreba po delu tožnika še vedno obstajala. Ker pa so najeti delavci v času, ko je tožnik prejel odpoved, že delali, in je bilo vse te delavce in tudi tožnika mogoče razporejati, je tožena stranka z odpovedjo zaposlenim delavcem in zadržanjem najetih delavcev kršila načelo prepovedi razlikovanja – o čemer se sodišči nista opredelili. Sicer pa tožnik v zvezi s tem trdi tudi, da potreba po njegovem delu ni prenehala obstajati in bi lahko opravljal enaka dela kot najeti delavci. Na odločitev o odpovedi je vplivala okoliščina, da je bil dalj časa v bolniškem staležu, prav iz tega razloga pa je prejel odpoved tudi drugi delavec (S. S.).

4. Revizija je utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj. in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – v nadaljevanju ZDSS-1, Uradni list RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Revident se v uvodu revizije sklicuje na bistvene kršitve določb postopka, ki pa jih v nadaljevanju ne konkretizira. Med drugim je sicer navedel, da se sodišči druge in prve stopnje nista opredelil do uveljavljene kršitve prepovedi razlikovanja med tožnikom in najetimi delavci, vendar ta očitek drži le deloma. Do tega se ni opredelilo sodišče prve stopnje, se je pa na tožnikov pritožbeni ugovor sodišče druge stopnje, saj je kot neutemeljeno zavrnilo njegovo sklicevanje na to, da ni bil podan poslovni razlog na delovnem mestu varilec, ker je tožena stranka najela zunanje varilce in ocenjevala le zaposlene delavce. Dejstva, da je sodišče druge stopnje takšen zaključek sprejelo brez ustreznih ugotovitev sodišča prve stopnje, revident ne uveljavlja kot bistvene kršitve določb postopka, zaradi česar revizijsko sodišče v tej smeri izpodbijane sodbe ni moglo preizkusiti.

7. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

8. Revident se utemeljeno sklicuje na zakonska izhodišča za presojo pravočasnosti odpovedi iz poslovnega razloga. Iz šestega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) namreč izhaja, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 6. mesecih od nastanka utemeljenega razloga. Sodišče prve stopnje nastanka tega razloga ni obrazložilo (kljub številnih tožnikovim ugovorom v to smer), sodišče druge stopnje pa je kljub izrecnim pritožbenim ugovorom (tožnik je v pritožbi uveljavljal tudi bistveno kršitev določb postopka, ker sodba sodišča prve stopnje o tem sploh nima razlogov) navedlo, da sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena z bistvenimi kršitvami določb postopka in nato samo utemeljilo tudi neutemeljenost pritožbenega ugovora tožnika, da je bila odpoved podana prepozno (1). Pri tem se je sklicevalo na dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje, iz katerega izhaja, da je tožena stranka dne 3. in 6. 11. 2008 obvestila sindikata, da je zaradi spremenjenih razmer in posledično zmanjšanje obsega proizvodnje in prodaje sprejela sklep o reorganizaciji in racionalizaciji poslovnih procesov v družbi. Tožnik v reviziji pravilno opozarja na to, da presoja pravočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni odvisna od datuma obvestila tožene stranke sindikatom o zmanjšanju obsega proizvodnje, reorganizaciji in racionalizaciji poslovnih procesov, temveč je za to presojo odločilno, kdaj je dejansko nastal utemeljen razlog - ki je v tem, da je prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi tožnika, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča sodba sodišča druge stopnje torej nima jasne ugotovitve o nastanku utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, iz sodbe sodišča prve stopnje pa razlogov o tem sploh ni.

9. Glede na navedeno in v skladu z drugim odstavkom 380. člena ZPP je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.

10. Podobno velja tudi za revizijski ugovor v zvezi z obstojem poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Kljub tožnikovim navedbam v zvezi s tem, da je tožena stranka najemala oziroma opravlja delo tudi z zunanjimi oziroma najetimi varilci sodišča prve stopnje o tem ni navedlo ničesar, sodišče druge stopnje pa je na tožnikove pritožbene navedbe odgovorilo, da nima pooblastil ocenjevati, ali je bila reorganizacija oziroma zmanjšanje števila zaposlenih na določenih delovnih mestih potrebno, temveč lahko samo ugotavlja, ali je potreba po tožnikovem delu na podlagi pogodbe o zaposlitvi na delovnem mestu varilec prenehala. Nadalje je navedlo, da se delodajalec lahko odloči za drugačno organizacijo oziroma način dela in prav zato zavrnilo tožnikove pritožbene navedbe, da ni bil podan poslovni razlog, ker je tožena stranka najela zunanje varilce.

11. Sodišče res ne presoja racionalnosti, pravilnosti oziroma primernosti odločitev delodajalca o zmanjšanju števila zaposlenih delavcev, reorganizaciji delovnega procesa, ipd., vendar to ne pomeni, da vsaka odločitev delodajalca o reorganizaciji, zmanjšanju števila zaposlenih delavcev oziroma o odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga že pomeni tudi prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi konkretnega delavca in da je takšno prenehanje mogoče pojasniti le s splošnimi zaključki o omejenem okviru sodne presoje. Gre za napačno materialno izhodišče. Delodajalec je tisti, ki mora najprej dokazati, da obstajajo ekonomski, organizacijski, tehnološki, strukturni ali podobni razlogi, kar pomeni predvsem to, da so ti razlogi resnični, ne pa fiktivni. Pri presoji utemeljenosti odpovedi iz poslovnega razloga je seveda mogoče zatrjevati in dokazovati tudi zlorabo pravic ali prepovedano diskriminacijo. Na drugi strani se delodajalec lahko odloči tudi za drugačno organizacijo oziroma način dela tako, da delovne naloge drugače razporedi med zaposlene, ali jih celo odda zunanjim izvajalcem, kar ima lahko za posledico tudi ukinitev prej samostojnega delovnega mesta ali zmanjšanje števila delavcev, zaposlenih na tem delovnem mestu. Zato dejstvo, da potreba po nekem delu še ni prenehala, samo po sebi še ne utemeljuje presoje, da ni obstajal poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

12. Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje ne izhaja, kako in če sploh je tožena stranka reorganizirala svoje delo in poslovanje v zvezi s posli varjenja v oddelku, v katerem je delal tožnik, temveč da se je odločila, da zmanjša število delavcev, ki so pri njej zaposleni na tem delovnem mestu. Tožena stranka tudi ni zatrjevala, da bi prišlo do organizacijskih sprememb na ta način, da bi delo varilcev, ki so bili zaposleni, prevzeli zunanji izvajalci. Zato ni nepomembno, kako je delo s zunanjimi izvajalci - varilci dejansko potekalo, kdaj so ti nastopili delo (na podlagi kakšnih in koliko časa trajajočih pogodb), ali so bili zunanji in zaposleni varilci zamenljivi (oz. je šlo le za ozko specializirane delavce), in če drži tožnikovo zatrjevanje, da so ti delavci že delali, zakaj je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi tožniku in ne najetim delavcem ter zakaj tožena stranka tožniku ni mogla ponuditi drugega dela (ki ga je opravljal zunanji varilec). Ni torej nepomembno, kakšna je bila vloga najetih delavcev pri opredelitvi poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Ker zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča glede obsega sodne presoje pri ugotavljanju poslovnega razloga teh dejstev sodišče druge in prve stopnje nista natančneje ugotavljali, gre tudi v tem primeru za razveljavitveni razlog po drugem odstavku 380. člena ZPP.

13. V ponovnem postopku naj sodišče prve stopnje ugotovi vsa dejstva v zvezi s tem, ali je v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi sploh tožniku prišlo do prenehanja potreb po opravljanju njegovega dela pri toženi stranki, pri čemer naj ugotovi, kako in kdaj je pri toženi potekalo delo z zunanjimi izvajalci – varilci. V primeru ugotovitve, da je delo s tem delavci res potekalo in da je bilo delavce mogoče zamenjati, naj ugotovi, zakaj je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi tožniku in presodi, ali je takšna odpoved utemeljena in v skladu z namenom instituta odpovedi oziroma tudi, zakaj tožniku ni bilo mogoče ponuditi drugega dela. Ugotovi naj tudi, kdaj (če) je nastal utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku.

14. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

---.---

Op. št. (1): Tožnik tudi v zvezi s takšnim postopanjem sodišča druge stopnje ne uveljavlja bistvene kršitve določb postopka.