Court allows appeal against parental contact denial, remanding case to assess child's best interests under ZZZDR. Appeal allowed.

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v odločitvi, da se tožniku odvzame pravica do stikov z mld. E. T. R. so T. R. (točka I/2 izreka sklepa) in v odločitvi o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe (točka II izreka sklepa) razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

[JEDRO]

Pravica do stikov je tako pravica staršev kot pravica otroka. Vendar pa je otrok osrednja osebnost te pravice. Ker stike legitimira v prvi vrsti otrokova korist, lahko sodišče pravico staršev do stikov omeji, če pomenijo za otroka psihično obremenitev ali če se z njimi ogroža njegov telesni in duševni razvoj.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je mld. E. T. R., roj. ..., zaupalo v varstvo, vzgojo in oskrbo drugi osebi, odvzelo tožniku pravico do stikov, stike med mld. otrokom in toženko pa omejilo tako, da se izvajajo po vnaprejšnjem dogovoru med centrom za socialno delo in toženko 2 uri dvakrat na mesec v prostorih CSD (točka I izreka sklepa). Hkrati je zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, po katerem naj se mu določijo tedenski stiki z mld. hčerko, in sicer dvakrat tedensko med delovnim tednom in vsak drugi vikend ter stiki med letnim dopustom ter prazniki (točka II izreka sklepa).

2. Tožnik je proti takšni odločitvi vložil pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse zakonsko opredeljene pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da njegovemu predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi. Sodišče je zgolj pavšalno navedlo, da glede na ugotovitve in mnenja strokovnega teama Centra za socialno delo (CSD) sprejema argumente, da stiki tožnika z otrokom temu niso v korist, zato mu je pravico do stikov začasno odvzelo in zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Pri tem je sodišče zgolj nekritično sledilo ugotovitvam CSD. Odločitev o odvzemu otroka tožniku in o tem, da stiki mld. hčerke s tožnikom, deklici niso v korist, temelji na napačno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Nepravilne so ugotovitve CSD, da o obstoju suma, da je tožnik odnos z deklico uporabljal za čustveno kontrolo in nadzor toženke, kot tudi ugotovitev, da sta bili pravdni stranki preokupirani s partnersko dinamiko zato so bile otrokove potrebe spregledane in da je zato vprašljiva globina odnosa med tožnikom in mld. hčerko. Pritožnik deklice ni zanemarjal, ampak je skrbel zanjo, jo vzgajal in ji pomagal. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi bili, glede na to, da poteka postopek za izpodbijanje očetovstva, stiki tožnika z mld. otrokom nesmiselni in bi otroku povzročili dodatno zmedo, saj bo imela deklica dovolj sprememb in neznank, s katerimi se bo soočila s prehodom v rejniško družino. Okoliščina poteka postopka izpodbijanja očetovstva ne more biti odločilno dejstvo, zaradi katerega bi bili stiki nesmiselni. Iz izpovedi rejnice izhaja, da je mld. hčerka brez posebnih težav sprejela okolje, v katerem se je našla. S tem ni ovir, ki bi utemeljevale nesmisel stikov tožnika z mld. hčerko. Pri stikih se ne presoja smiselnost ali nesmiselnost, ampak se ugotavlja ali so otroku v korist ali ne. Niti CSD niti sodišče ni navedlo razlogov, zakaj ne bi bili stiki tožnika z mld. hčerko njej v korist. Stiki se lahko staršu prepovedo samo, če pomenijo psihično obremenitev za otroka ali če se z njimi ogroža otrokov telesni ali duševni razvoj. Ugotovitve, na katere se sklicuje sodišče temeljijo zgolj na ugotovitvah delavcev CSD in niso rezultat strokovne izvedenske podlage. Sodišče bi moralo zagotoviti izvedenca, ki bi lahko potrdil ali so stiki oziroma dodelitev otroka tožniku otroku v korist ali ne.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V sporih iz razmerij med starši in otroki so začasne odredbe oblika zavarovanja koristi otrok med pravdnim postopkom, s katero zakonodajalec skuša olajšati in zaščititi položaj otroka, ko je tako ogrožen, da ni mogoče čakati na zaključek pravde in pravnomočnost sodbe. V obravnavani zadevi je sodišče pravilno postopalo, ko je z začasno odredbo zaupalo mld. hčerko pravdnih strank v varstvo, vzgojo in oskrbo drugi osebi. Ta del odločitve prvostopenjskega sodišča tožnik ne izpodbija. Izpodbija pa odločitev, s katero mu je sodišče začasno odvzelo pravico do stikov oziroma zavrnilo njegov predlog za izdajo začasne odredbe za določitev stikov z mld. hčerko.

5. Po določilu 1. odstavka 106. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) ima otrok pravico do stikov z obema staršema, oba starša pa imata pravico do stikov z otrokom. Pravica do stikov je torej tako pravica staršev kot pravica otroka. Vendar pa je otrok osrednja osebnost te pravice. To izhaja iz drugega stavka omenjenega določila, ki določa, da se s stiki zagotavljajo predvsem otrokove koristi. Ker stike legitimira v prvi vrsti otrokova korist, lahko sodišče pravico staršev do stikov omeji, če pomenijo za otroka psihično obremenitev ali če se z njimi ogroža njegov telesni in duševni razvoj (5. odstavek 106. člena ZZZDR). Le ugotovitev navedenih pravnorelevantnih dejanskih okoliščin iz navedenega abstraktnega zakonskega določila lahko pogojuje poseg v navedeno starševsko pravico. Tožnik utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da navedenih pravnorelevantnih in dejanskih okoliščin ni ugotovilo. Izpodbijana odločitev namreč temelji na ugotovitvah CSD, da glede na naravo partnerske dinamike med pravdnima strankama ni mogoče sklepati, da se je med deklico in tožnikom razvil pristen in globok odnos, da tožnik odnos z deklico izrablja za čustveno kontrolo in nadzor nad toženko, s čimer bi nadaljeval, če bi mu bili stiki določeni in da je glede na postopek izpodbijanja očetovstva nesmiselno, da bi za krajši čas imel stike z deklico, saj bi s tem otroku povzročili dodatno zmedo, v kateri bo tako ali tako zaradi namestitve v rejniško družino. Izpodbijani sklep pa ne vsebuje zaključka, da bi navedeni razlogi pogojevali otrokovo psihično obremenitev oziroma verjetno ogrožali njegov telesni ali duševni razvoj. Prav nikakršne podlage tudi ni za zaključek, da bo otrok stik z očetom sprejemal in doživljal kot travmatično izkušnjo. Po drugi strani pa bi v primeru, da bi se v pravdi izkazalo, da je med deklico in tožnikom vendarle pristen in globok odnos, lahko nastale težko popravljive posledice za bodoče razmerje med otrokom in tožnikom, če bi bili stiki med njima popolnoma onemogočeni, tako kot to določa izpodbijana odločitev. Pritrditi pa je treba tudi pritožbenim trditvam, da iz izpovedi rejnice izhaja, da je mld. hčerka brez posebnih težav sprejela okolje, v katerem se je znašla. Vprašljiva je zato nevarnost psihične obremenitve otroka zaradi stikov pri namestitvi v rejniško družino.

6. Nepravilna uporaba določbe 5. odstavka 106. člena ZZZDR je pogojevala nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Iz navedenega razloga je bilo zato treba sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljaviti in zadevo vrniti v novo odločanje (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku).