Appeal dismissed; plaintiff proved legal interest via court order to file evidentiary suit under execution law.

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Tožnica je pravni interes za vložitev predmetne tožbe izkazala že s pravnomočnim napotitvenim sklepom, pravdno sodišče pa bi, v kolikor bi takšno tožbo zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa, kršilo 181. člen ZPP in 168. člen ZIZ.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odredilo vpis lastninske pravice na toženo stranko pri eni polovici nepremičnin s parcelno št. 728/1 k.o. H. pri J., kjer je kot lastnica vpisana izbrisana družba T.-s. d.o.o., tožencu pa naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 749,30 EUR.

2. Toženec s pritožbo izpodbija sodbo v celoti iz razloga nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih s stroškovno posledico. Navaja, da z dnem izbrisa gospodarske družbe ni mogel postati solastnik sporne nepremičnine, saj je državljan Republike Hrvaške. Sodba o navedenem ugovoru nima razlogov, niti ni sodišče opravilo predlaganih poizvedb v matičnem registru državljanov, da bi se prepričalo o zatrjevani okoliščini. Dejstvo, da je v zemljiški knjigi vpisan toženčev brat ne dokazuje, da je pravno mogoč tudi vpis v korist toženca, temveč prav nasprotno. Sodišče ni pojasnilo, zakaj ima tožnica pravni interes za vložitev predmetne tožbe. Ta se ne domneva, temveč bi ga tožnica morala izkazati.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki odgovora nanjo ni podala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Skladno z drugim odstavkom 181. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) se ugotovitvena tožba lahko vloži, če je tako določeno s posebnimi predpisi, če ima tožeča stranka pravno korist od tega, da se ugotovi obstoj oziroma neobstoj kakšne pravice ali pravnega razmerja ali pristnost oziroma nepristnost kakšne listine, preden zapade dajatveni zahtevek iz takega razmerja, ali če ima tožeča stranka kakšno drugo pravno korist od vložitve take tožbe. Sodišče prve stopnje pravilno pojasnjuje, da je bila tožnica napotena na vložitev predmetne tožbe s sklepom Okrajnega sodišča v Črnomlju, opr. št. In 68/2008 z dne 09. 02. 2010 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Ip 860/2010 z dne 26. 05. 2010. Ugotovitvena tožba, ki je predmet tega postopka, ima svoj temelj v posebnem predpisu (168. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju: ZIZ), zaradi česar je imelo izvršilno sodišče zakonsko podlago, da izvršilni postopek prekine in upnico napoti na pravdo. Tožnica je pravni interes za vložitev predmetne tožbe tako izkazala že s pravnomočnim napotitvenim sklepom, pravdno sodišče pa bi, v kolikor bi takšno tožbo zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa, kršilo 181. člen ZPP in 168. člen ZIZ (prim. pravno mnenje Vrhovnega sodišča z dne 22. 06. 1994, II Ips 991/2008, II Ips 637/1992, II Ips 454/1993, VSK Cp 18/1996).

6. Pritožnik kot odločilno dejstvo predmetne pravde izpostavlja vprašanje svojega državljanstva. Stoji na stališču, da kot državljan Republike Hrvaške, ob izbrisu družbe T.-s. d.o.o. ni mogel pridobiti lastninske pravice na sporni nepremičnini. Družba je bila izbrisana iz sodnega registra na podlagi 37. v zvezi s 27. členom Zakona o finančnem poslovanju podjetij, skladno z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-135-00 z dne 09. 10. 2002 pa premoženje družbe v trenutku izbrisa po samem zakonu postane last družbenikov izbrisane družbe. Pri opisanem prehodu premoženja pridejo družbeniki enak položaj kot dediči (univerzalna sukcesija), saj zapuščina v trenutku zapustnikove smrti po samem zakonu preide na dediče (132. člen Zakona o dedovanju). Zato je relevantnost pogoja državljanstva tudi v predmetni zadevi potrebno presojati tako kot da imamo opraviti z dedovanjem (1).

7. Ustava RS je že v svojem prvotnem besedilu tujcem omogočala, da na zemljiščih pridobijo lastninsko pravico z dedovanjem ob pogoju vzajemnosti (drugi odstavek 68. člena Ustave RS), pri čemer Zakon o ugotavljanju vzajemnosti (uveljavljen še pred izbrisom gospodarske družbe, to je 13. 02. 1999) v prvem odstavku 4. člena določa, da se v zapuščinskem postopku vzajemnost, kot pogoj za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini, ko je dedič tujec, domneva do dokaza o nasprotnem. Ker toženec ni podal niti trditev o tem, da vzajemnost z Republiko Hrvaško ni podana, je potrebno slediti zakonski domnevi, da je ta pogoj izpolnjen, vprašanje toženčevega državljanstva pa je posledično nerelevantno za odločitev v predmetnem sporu.

8. Kasnejša sprememba 68. člena Ustave RS (zadnja z dne 27. 02. 2003) je le še razširila možnosti tujcev, da na ozemlju Republike Slovenije pridobijo lastninsko pravico na nepremičninah, saj jo dovoljuje pod pogoji, ki jih določa zakon ali mednarodna pogodba, ki jo ratificira Državni zbor. Ta pa je sprejel tudi ustrezno izvedbeno zakonodajo. Za državljane Republike Hrvaške velja Zakon o pogojih za pridobitev lastninske pravice fizičnih in pravnih oseb držav kandidatk za članstvo v Evropski uniji na nepremičninah (v nadaljevanju: ZPPLPKEU, veljaven od 28. 06. 2006, Republika Hrvaška pa ima status pridružitvene članice EU od 03. 10. 2005), ki v 3. členu povsem decidirano opredeljuje dedovanje kot enega izmed dovoljenih načinov pridobitve lastninske pravice tujcev, (dodatni) pogoj pa je skladno s 4. členom še vedno vzajemnost. Ker se ta tudi po ZPPLPKEU ugotavlja skladno z Zakonom o ugotavljanju vzajemnosti (drugi odstavek 4. člena), tudi v tem primeru velja zgoraj opisana zakonska domneva, ki je toženec ni izpodbil. Navedeno pomeni, da tudi v primeru, ko pravna ureditev RS, v trenutku izbrisa gospodarske družbe, tožencu ne bi dovoljevala pridobitve lastninske pravice na nepremični (pa jo je že neposredno na podlagi Ustave RS), bi ta ovira (najkasneje) z uveljavitvijo ZPPLPKEU odpadla (tudi ta položaj obravnava že citirana odločba Vrhovnega sodišča RS).

9. Ker pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje pa ni našlo razlogov na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10. Pritožnik je dolžan skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Prim. odločbo VSRS II Ips 680/2008, v kateri je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da je relevanten trenutek za presojo izpolnjevanja posebnega pogoja, trenutek delitve skupnega premoženja zakoncev. V predmetni zadevi pa ne gre za delitev, temveč prehod sklopa premoženjskih pravic družbe (aktive in pasive) na družbenike.