Court dismisses secondary damages claim due to statute of limitations after finding claim modification.

I. Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (2. in 3. točka) spremeni tako, da se zavrne (podredni) tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 112.211,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve predloga za izvršbo 15. 12. 2004 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo“.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti stroške postopka, vključno s pritožbenimi, v višini 2662.32 EUR, v 15 dneh.

[JEDRO]

V tej zadevi je prišlo do spremembe tožbe, saj je tožeča stranka poleg svojega primarnega zahtevka, ki je temeljil na verodostojni listini (menici), uveljavljala še drug, podredeni odškodninski zahtevek. Za istovetnost denarnih zahtevkov je namreč pomembna tudi njihova dejanska podlaga. Čeprav je s kasnejšim podrednim zahtevkom tožeča stranka od tožencev terjala enak znesek denarja, ga je terjala na drugačni pravni in dejanski podlagi. Prvega je terjala na podlagi menice (gre za abstraktno obveznost), drugega pa na podlagi neposlovne, in sicer odškodninske zaveze, namreč povzročene ji škode zaradi kršitve pogodbe.

[OBRAZLOŽITEV]

1.Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju I 04/4399 v 1. in 3. točki izreka ter zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na podlagi menice za plačilo 112.221,91 EUR (1. tč. izreka), ugodilo pa podrednemu tožbenemu zahtevku za plačilo 112.211,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve predloga za izvršbo do plačila (2. tč. izreka) ter toženi stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke v višini 5.659,94 EUR (3. tč. Izreka).

2.Zoper 2. in 3. točko izreka sta se pravočasno pritožila toženca iz vseh pritožbenih razlogov. Prvemu sodišču očitata, da ni odgovorilo na ugovor aktivne legitimacije glede pravnega nasledstva. Nadalje je po mnenju pritožnikov sodišče nepravilno odgovorilo na vprašanje spremembe tožbe. Medtem ko je izvršilni predlog temeljil na menici, je podredni zahtevek temeljil na povsem drugačni dejanski in pravni podlagi. Tožba je bila s tem spremenjena, tožbeni zahtevek po spremenjeni tožbi pa je zastaral, kar je tožena stranka pravočasno ugovarjala. Končno sodišče ni pojasnilo, ali škoda dejansko izvira iz sfere toženih strank, saj sta bila samo poroka in odgovarjata samo za neplačane obroke leasinga, ne pa za morebitno škodo. Sodišče je tukaj pomešalo poroka in leasingodajalca, ki je bil prejemnik vozil in bi lahko le on povzročil poslovno škodo. Predlagata spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve tudi podrednega zahtevka oziroma njeno razveljavitev in novo sojenje ter zahtevata povrnitev pritožbenih stroškov.

3.Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Očitek glede aktivne legitimacije sicer ni utemeljen. Prvo sodišče res ni izrecno navedlo, da je DA., d. o. o, pravna naslednica DE. , d. o. o., vendar je tožeča stranka (na prvem naroku) pojasnila, da je le spremenila svojo firmo v DA., d. o. o., kar izhaja tudi iz podatkov sodnega registra (priloga A14).

6.Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo utemeljen ugovor zastaranja.

7.Toženca utemeljeno opozarjata, da je bil podredni zahtevek, ki ga je tožeča stranka proti njima naperila v pripravljalni vlogi 30. 9. 2009, nov (sicer podredni) zahtevek proti njima, ki ni bil istoveten z zahtevkom po izvršilnem predlogu. Prišlo je torej do spremembe tožbe, saj je tožeča stranka poleg svojega primarnega zahtevka, ki je temeljil na verodostojni listini (menici), uveljavljala še drug, podredeni odškodninski zahtevek (2. odst. 184. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP).

8.Za istovetnost denarnih zahtevkov je namreč pomembna tudi njihova dejanska podlaga. Čeprav je s kasnejšim podrednim zahtevkom tožeča stranka od tožencev terjala enak znesek denarja, ga je terjala na drugačni pravni in dejanski podlagi. Prvega je terjala na podlagi menice (gre za abstraktno obveznost), drugega pa na podlagi neposlovne, in sicer odškodninske zaveze, namreč povzročene ji škode zaradi kršitve pogodbe.

9.Odškodninski tožbeni zahtevek za škodo zaradi kršitve pogodbe pa je zastaral (1. in 2. odst. 352. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), saj je do njegove vložitve poteklo več kot 3 leta (tudi več kot 5) od trenutka, ko je tožeča stranka odstopila od sklenjenih pogodb o leasingu (in je torej lahko že vedela za obseg nastale škode zaradi neizpolnitve pogodbe; glej nesporno ugotovljene datume odstopov od sklenjenih pogodb na strani 7. prve sodbe, ki so se zgodili v letih 2003 in 2004 ).

10.Ob tem pritožbeno sodišče samo opozarja, da je utemeljen očitek tožencev tudi o tem, da se pogodbena poroštvena obveznost na neposlovne zaveze ne more nanašati in da prva sodba nima nobenih razlogov v smeri obstoja vseh potrebnih elementov civilnega delikta, ki bi zadevali oba toženca.

11.Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (5. al. 358. čl. ZPP).

12.Odločitev o stroških temelji na 2. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. in 155. čl. ZPP. Sprememba odločitev o glavni stvari je terjala tudi spremembo odločitve o stroških postopka. Te je, vključno s pritožbenimi, tožeča stranka dolžna plačati tožencema. V skladu z veljavno Odvetniško tarifo je pritožbeno sodišče ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0.459 EUR toženi stranki priznalo in obračunalo sledeče priglašene stroške: 1300 (prvi narok) + 650 + 650 (ostala naroka) + 240 (odsotnost) + 1625 (pritožba) = 4465 = 2049.44 + 450.88 (materialni stroški ter DDV) = 2500.32 + 162 EUR (prevoz) = 2662.32 EUR.