Supreme Court dismisses appeal as legal issue must relate to the subject matter of the administrative dispute.

I. Revizija se zavrže.

II. Revidentka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

[JEDRO]

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na revidentu.

Pomembno pravno vprašanje kot razlog za dovoljenost revizije se mora nanašati na obravnavani predmet upravnega spora.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnica (revidentka) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Priglaša stroške revizijskega postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

K I. točki izreka:

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 zavrnilo tožbo tožnikov zoper sklep gradbenega inšpektorja Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana z dne 22. 1. 2010. Z navedenim sklepom je prvostopenjski upravni organ ugotovil, da je upravna izvršba po sklepu o dovolitvi izvršbe z dne 29. 1. 2009 opravljena, da stroški izvršbe znašajo 13.974,93 EUR in da sta inšpekcijska zavezanca (tožnika) dolžna v roku 8 dni po vročitvi sklepa plačati odmerjene stroške na v sklepu navedeni račun. Tožena stranka je z odločbo z dne 11. 3. 2010 pritožbo tožnikov zoper sklep o stroških upravne izvršbe zavrnila.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve.

6. Revidentka kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanje :«ali je v pristojnosti upravnega organa, da pri enotnem objektu, ki je v zemljiški knjigi vpisan kot ena posamična nepremičnina v solasti več oseb, vodi postopke za posamične dele takega nedeljivega in nerazdeljenega objekta z izhodiščem lastništva (ne investititorstva sporne gradnje), pa pri takem kriteriju kot stranke določa samo posamezne solastnike«. Zatrjuje tudi neenotno sodno prakso sodišča prve stopnje glede izpostavljenega vprašanja. Pri tem se sklicuje na odločbe U 2227/2006-8, U 477/2008-8, U 2369/2007-8, I U 2149/2009-9 in I U 853/2009-9, ki jih prilaga.

7. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentkino pravno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje glede na vsebino obravnavane zadeve, zato za odločitev v tej zadevi tudi ni pomembno, ali glede tega vprašanja obstaja neenotna sodna praksa sodišča prve stopnje. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena je namreč eden od razlogov za dovoljenost revizije ta, da v sodni praksi sodišča prve stopnje o pomembnem pravnem vprašanju, ki je bistveno za odločitev, ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

8. V obravnavani zadevi je namreč sporen sklep o stroških upravne izvršbe. Sklep o stroških upravne izvršbe pa je samo posledica tega, da tisti, ki mu je z odločbo, ki predstavlja izvršilni naslov (zavezanec), naložena določena obveznost, te obveznosti ni prostovoljno izpolnil in so zaradi prisilne izvršbe, z izvršilnim naslovom naložene obveznosti, nastali stroški. Te stroške je dolžan plačati, tisti, ki jih je povzročil, torej zavezanec. Vprašanje zavezanca v inšpekcijskem postopku, ki ga revidentka izpostavlja, zato ni predmet tega postopka. Ker morajo biti razlogi za dovoljenost revizije podani glede na obravnavani predmet upravnega spora, tudi zatrjevana neenotna sodna praksa sodišča prve stopnje glede vprašanja, ki ni predmet obravnavanega spora, ne predstavlja razloga, zaradi katerega bi Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnavalo.

9. Vrhovno sodišče še pripominja, da iz odločb sodišča prve stopnje, na katere se revidentka sklicuje in jih reviziji prilaga, izhaja skladna sodna praksa sodišča prve stopnje glede vprašanja zavezanca v inšpekcijskem postopku (odločbi U 477/2008 in U 2369/2007) in vprašanja zavezanca za plačilo nadomestila za degredacijo in uzurpacijo (odločbi U 2149/2009 in U 853/2009). Odločba U 2227/2006 pa se nanaša na pravno vprašanje, ali je izkazana pravica graditi v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za legalizacijo objekta, torej na povsem drugo pravno vprašanje.

10. Ker revidentka ni izkazala izpolnjevanja zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

11. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).