Tax court dismisses appeal as tax debt write-off request does not halt tax enforcement proceedings.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe Administrative Court of the Republic of Slovenia dismissed the taxpayer's appeal against the tax authority's decision to initiate enforcement proceedings. The taxpayer argued that a pending application for debt write-off should suspend the enforcement, but the court found no such legal basis. The court ruled that only a final decision by the tax authority to actually write off the debt constitutes an obstacle to enforcement, not merely a request for it.
Legislator headnote
AI generatedZakon o davčnem postopku (ZDavP-2); 5. odst. 157. člen ZDavP-2; A pending application for tax debt write-off does not constitute an obstacle to the initiation or conduct of tax enforcement proceedings, which are only suspended by a final administrative decision to write off the debt.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Tožba se zavrne.
[JEDRO]
Po določbah ZDavP-2 vloga za odpis davčnega dolga ni ovira za začetek in vodenje davčne izvršbe. Oviro predstavlja le odločitev davčnega organa, da dolg odpiše.
[OBRAZLOŽITEV]
Z izpodbijanim sklepom je Davčni urad Ljubljana zoper tožnico začel davčno izvršbo na njena denarna sredstva za dolg, ki skupaj s stroški davčne izvršbe znaša 674,30 EUR.
Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT-499-29-46/2010-2 z dne 2. 3. 2010 pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo. Izpodbijani sklep je po presoji pritožbenega organa pravilen in skladen z določbami Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/2006 in spremembe, v nadaljevanju: ZDavP-2) o davčni izvršbi. Po petem odstavku 157. člena ZDavP-2 v postopku izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova. Tudi slabo materialno stanje tožnice samo po sebi ni ovira za vodenje izvršilnega postopka, v izpodbijanem sklepu pa so upoštevane omejitve pri izvršbi, kar pomeni, da dohodki in premoženje, ki so po določbah ZDavP-2 izvzeti iz izvršbe, ne morejo biti zaseženi. Tudi dejstvo, da je tožnica podala vlogo za odpis davčnega dolga, na zakonitost izpodbijanega sklepa ne vpliva. Pogoji za začetek davčne izvršbe bi ne bili izpolnjeni, če bi davčni organ pred izdajo izpodbijanega sklepa ugodil vlogi za odpis in bi davčni dolg odpisal. V konkretnem primeru pa tožnici davčni dolg pred začetkom postopka davčne izvršbe ni bil odpisan.
Tožnica se z odločitvijo ne strinja. Dne 25. 2. 2010 je prejela odločbo, da se odločba št. DT 42916-2567/2009-6-0802-17 z dne 10. 11. 2009 odpravi in zadeva vrne v ponovni postopek, v katerem pa do dneva vložitve tožbe o vlogi za odpis davčnega dolga še ni bilo odločeno. Sodišču predlaga, da izvršilni postopek ustavi do ponovne odločitve o odpisu terjatve v višini 674,29 EUR.
Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi in razlogih zanjo. Predlaga zavrnitev tožbe.
Tožba ni utemeljena.
Na tožbenemu ugovoru vsebinsko enak pritožbeni ugovor v obrazložitvi odločbe pravilno odgovori že pritožbeni organ. Po določbah ZDavP-2 vloga za odpis davčnega dolga ni ovira za začetek in vodenje davčne izvršbe. Oviro, skladno z zakonsko ureditvijo, predstavlja le odločitev davčnega organa, da dolg odpiše. Da davčni dolg tožnice, ki se po izpodbijanem sklepu prisilno izterjuje pred izdajo izpodbijanega sklepa, ni bil odpisan, pa med strankama ni sporno. Odpis davčnega dolga v primeru, kot je obravnavani, narekuje ustavitev postopka davčne izvršbe, ne pa odprave sklepa, s katerim je izvršba začeta.
Po pregledu upravnega spisa, ki ga je predložila tožena stranka, sodišče ugotavlja, da je bilo zahtevku tožeče stranke za odpis davčnega dolga (ki naj bi po navedbi tožeče stranke ostal nerešen do 20. 6. 2010 - vloga tožeče stranke z dne 20. 6. 2010) v celoti ugodeno z odločbo Davčnega urada Ljubljana, št. DT 4292-4896/2009-12 0802-17 z dne 8. 4. 2010.
Iz navedenih razlogov je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010, v nadaljevanju: ZUS-1). V zadevi je odločilo brez glavne obravnave na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1, ker dejstva, ki so pomembna za odločitev, med strankama niso sporna.