Administrative court dismisses appeal as school board resolutions are not administrative acts subject to judicial review.

Tožba se zavrže.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

[JEDRO]

Izpodbijana akta, s katerima je občinski svet razrešil s funkcije člana sveta javnega zavoda (osnovne šole) tri člane sveta in imenoval nove, nista upravna akta, ki bi jima bilo zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanima sklepoma je Občina Dol pri Ljubljani, Občinski svet, razrešila predstavnike ustanoviteljice Občine Dol pri Ljubljani v svetu Osnovne šole Janka Modra, Dol pri Ljubljani, A.A., B.B. in C.C. Z nadaljnjim sklepom je v svet osnovne šole imenovala predstavnike ustanoviteljice Občine Dol pri Ljubljani, Č.Č., D.D. in E.E.

Tožeča stranka se s svojo razrešitvijo in imenovanjem novih predstavnikov ustanoviteljice v svetu osnovne šole ne strinja. Navaja, da ji mandat dejansko ni potekel, saj so bili trije predstavniki imenovani za dobo štirih let. To pa pomeni, da bi se njihov mandat lahko iztekel šele leta 2012. Z izpodbijanim sklepom pa je tako tožena stranka dejansko tožeči stranki odvzela mandat, za kar pa ni zakonske podlage. Na ta način je tožena stranka posegla v načelo pravne države iz 2. člena Ustave RS. Tožeča stranka se je namreč zanesla, da bo njen mandat trajal z zakonom določeno obdobje ter da ji ne more biti odvzet. Pri tem se sklicuje na 46. člen Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (Ur. list RS št. 12/ 96 in naslednji v nadaljevanju ZOFVI), na Odlok o ustanovitvi javnega izobraževalnega zavoda Osnovna šola Janka Modra, Dol pri Ljubljani (Uradni list RS, št. 55/07, v nadaljevanju Odlok) ter Statut Občine Dol pri Ljubljani (Uradni list RS, št. 48/2010, v nadaljevanju Statut). Navaja, da zakon ne daje možnosti odvzema mandata, zato odvzem mandata pomeni nezakonit poseg v pravni položaj dosedanjih članov sveta zavoda ter nezakonit in protiustaven poseg v neodvisnost delovanja sveta zavoda. Prav tako meni, da je sklep o imenovanju novih treh predstavnikov ustanoviteljice v svet osnovne šole nezakonit iz razloga, ker je bil enemu izmed članov podeljen že tretji zaporedni mandat, izvoljeni člani pa pred imenovanjem niso podali svojega soglasja. Tudi na 3. seji občinskega sveta ni bila za predstavnika sveta imenovana nobena oseba. Glede na navedeno predlaga, naj se oba sklepa občinskega sveta Občine Dol pri Ljubljani, sprejeta na 4. seji dne 23. 2. 2011, odpravita, tožeči stranki pa naj tožena povrne nastale stroške upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je potrebno po njenem tožbo zavreči. V danem primeru ne gre za upravna akta, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Prav tako zakon ne določa, da bi Upravno sodišče lahko presojalo zakonitost sklepov občinskega sveta, s katerim občinski svet izvršuje ustanoviteljske pravice v javnem zavodu, ki ga je ustanovil. Imenovanje in razrešitev predstavnikov Osnovne šole Janka Modra je pravica in obveznost občinskega sveta na podlagi določbe 11. člena Odloka. Občinski svet z imenovanjem in razrešitvijo predstavnikov občine izvršuje svoje ustanoviteljske pravice, ki mu pripadajo po Odloku. Tudi v ZOFVI in Zakonu o zavodih (Ur. list RS št. 12/ 91 in naslednji, v nadaljevanju ZZ) ni določeno, da bi zoper akt o razrešitvi bilo zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Prav tako ni moglo biti kršeno načelo Ustave iz 2. člena, saj se v danem primeru ni poseglo v tožnikove človekove pravice ali temeljne svoboščine, kar bi prav tako utemeljevalo pristojnost Upravnega sodišča. Na njih pa se tožnik v tožbi niti ne sklicuje. Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 86/2010 z dne 13. 10. 2010.

Po mnenju sodišča je potrebno tožbo v danem primeru zavreči.

Kdaj sodišče odloča v upravnem sporu, določa 1. odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1). Sodišče je pristojno v primerih, ko odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov pa odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Pri tem je, v smislu 2. odstavka 2. člena ZUS-1, upravni akt upravna odločba in drug javnopravni enostranski oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

V smislu 4. člena ZUS-1 pa v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Med strankama ni spora o tem, da je ustanoviteljica javnega vzgojno izobraževalnega zavoda Osnovne šole Janka Modra, na podlagi Odloka, tožena stranka. Prav tako ni sporno, da ima na podlagi omenjenega dejstva v svetu zavoda tri svoje predstavnike, kar izhaja iz 11. člena Odloka. Prav tako je jasno, da občinski svet na podlagi svojega Statuta in s pristojnostmi iz 15.

člena Statuta, ustanavlja zavode in javna podjetja ter druge pravne osebe javnega prava v skladu z zakonom ter imenuje in razrešuje člane sveta in drugih organov občine, ustanovljenih na podlagi zakona oziroma odloča o drugih zadevah, ki jih določa zakon in ta Statut. ZOFVI v 1. odstavku določa, da svet šole sestavljajo trije predstavniki ustanovitelja, pet predstavnikov delavcev in trije predstavniki staršev. Člani sveta so imenovani oziroma izvoljeni za štiri leta in so lahko ponovno imenovani oziroma izvoljeni največ dvakrat zapored (6. odstavka 46.

člena ZOFVI). Določb o postopku za razrešitev članov sveta šole niti ZOFVI niti ZZ nimata. Po mnenju sodišča je Občinski svet Občine Dol pri Ljubljani izpodbijana akta, s katerima je razrešil s funkcije člana sveta javnega zavoda tri člane sveta in imenoval nove, kot ustanovitelj imel pravico, da jih kot svoje predstavnike v njem sam imenuje in tudi razreši. Izdajatelj spornega akta je namreč deloval v okviru svojih ustanoviteljskih pravic in obveznosti, ne pa v okviru izvrševanju javnih pooblastil. Tudi tožnik, kot predstavnik ustanoviteljice, v svet šole ni bil imenovan v svojem svojstvu, pač pa v svojstvu predstavnika občine.

Tako se izkaže, da izpodbijana akta v smislu 2. odstavka 2. člena ZUS-1 nista upravna akta, ki bi jima bilo zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu. Prav tako ZOFVI oziroma ZZ kot druga zakona ne določata, da bi moralo sodišče o zakonitosti omenjenih aktov odločiti v upravnem sporu. Pristojnost sodišča za odločanje zato, v smislu 1. odstavka 2. člena ZUS-1, ni podana. Tožeča stranka tudi ne uveljavlja, da je bilo z izpodbijanim aktom poseženo v kakšno njeno človekovo pravico ali temeljno svoboščino iz 1. odstavka 4. člena ZUS-1 in v tem smislu tožbenega zahtevka tudi ne postavlja.

Sodišče je zato na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo kot nedovoljeno zavrglo. Akt, ki se izpodbija s tožbo, namreč ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na določbi 4. člena 25. člena ZUS-1.