Administrative court dismisses suit as non-justiciable since board membership in a public health institute is not a legal right.

Tožba se zavrže.

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

[JEDRO]

Ne iz določb ZLS, ZZ ne iz določb ZZDej, ne izhaja kakšna pravica ali kakšen pravno varovan interes posameznika, ki je imenovan kot predstavnik ustanovitelja v svet javnega zavoda. Biti član Sveta tudi ni pravica ali (neposredna, na zakon oprta) pravna korist.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožnik je vložil tožbo zoper sklep, s katerim je Občinski svet Občine A. ugotovil, da mu je s 4. 2. 2011 prenehalo članstvo v Svetu javnega zavoda Zdravstveni dom A., v katerega je bil imenovan kot predstavnik ustanovitelja, in da tožnik z delom v tem svetu nadaljuje do imenovanja novega člana. Občinski svet svojo odločitev utemeljuje na 10. členu Poslovnika Občinskega sveta Občine A. Tožnik se s to ugotovitvijo Občinskega sveta ne strinja, ker meni, da 10. člen navedenega poslovnika zanj ne velja, saj ni bil občinski svetnik, in vlaga tožbo, v kateri sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka. Hkrati sodišču na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1) predlaga, naj do pravnomočne odločitve sodišča ustavi postopek imenovanja novega člana kot predstavnika ustanovitelja v omenjenem Svetu javnega zavoda. Predlog za izdajo začasne odredbe utemeljuje s svojim poznavanjem področja zdravstva in načrtov dela ter s svojim osebnim in političnim ugledom, ki ju je za realizacijo nekaterih zastavljenih nalog v tem mandatnem obdobju zastavil kot vidni predstavnik lokalne politike. Odvzem mandata naj bi spravljal pod vprašaj osebnostno in politično kredibilnost tožnika. Razlog za izdajo začasne odredbe vidi tudi v tem, da bi kasnejša odprava izpodbijanega sklepa privedla do tega, da bi še naprej imel mandat, hkrati pa bi imel mandat tudi novoimenovani član, s čimer „bi Javni zavod Zdravstveni dom A. zašel v neustavno stanje glede mandatov in števila članov sveta“.

K 1. točki izreka:

Tožba ni dopustna.

V upravnem sporu sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Upravni akti so opredeljeni v drugem odstavku 2. člena ZUS-1. To so upravne odločbe in drugi javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akti, izdani v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerimi je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Značilnost upravnih aktov glede na navedeno določbo ZUS-1 je, da so izdani v okviru izvrševanja upravne funkcije in da vsebujejo vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje takega akta. Tudi po stališču Ustavnega sodišča, na katerem temelji odločba št. Up-1850/08 z dne 5. 5. 2010, je za pravico do sodnega varstva, ki jo zagotavlja 23. člen Ustave, „bistveno, da zagotavlja vsakomur varstvo njemu lastnih pravic in pravnih koristi, upravni spor o zakonitosti dokončnih posamičnih upravnih aktov ni dopusten v zadevi, ko predpisi tožniku lastnih pravic ali pravnih interesov ne podeljujejo“. Tako je pri preizkusu obravnavane tožbe odločilno vprašanje obstoja pravice ali pravno varovanega interesa tožnika.

Za zagotavljanje opravljanja lokalnih javnih služb občina med drugim ustanavlja tudi javne zavode (druga alineja drugega odstavka 61. člena Zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 94/07 – ZLS-UPB2). Zakon o zavodih (Uradni list RS, št. 12/91 in naslednji – v nadaljevanju ZZ) v 29. členu določa, da zavod upravlja svet ali drug kolegijski organ upravljanja in da svet zavoda sestavljajo predstavniki ustanovitelja, predstavniki delavcev zavoda ter predstavniki uporabnikov oziroma zainteresirane javnosti. V skladu s tretjim odstavkom istega člena ZZ se sestava, način imenovanja oziroma izvolitve članov, trajanje mandata in pristojnosti sveta določijo z zakonom ali aktom o ustanovitvi oziroma s statutom ali pravili zavoda. Tudi Zakon o zdravstveni dejavnosti (Uradni list RS, št. 9/92 in naslednji – v nadaljevanju ZZDej) v 28. členu določa, da zdravstveni zavod upravlja svet zavoda, ki ga med drugimi sestavljajo tudi predstavniki ustanovitelja. Ne iz določb ZLS, ZZ ne iz določb ZZDej, pa ne izhaja kakšna pravica ali kakšen pravno varovan interes posameznika, ki je imenovan kot predstavnik ustanovitelja v svet javnega zavoda. Biti član Sveta tudi ni pravica ali (neposredna, na zakon oprta) pravna korist. Poznavanje področja zdravstva in tožnikova politična vloga pri realizaciji nekaterih nalog v zvezi z Zdravstvenim domom A. niso argumenti, s katerimi bi tožnik lahko utemeljil, da je z izpodbijanim sklepom odločeno o njegovi pravici ali pravni koristi.

Po navedenem članstvo v Svetu javnega zavoda Zdravstveni dom A. ni tožnikova pravica ali pravna korist. S sklepom Občinskega sveta Občine A. o prenehanju tega članstva v Svetu javnega zavoda torej ni bilo odločeno o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi, ki bi posegla v pravni položaj tožnika. Zato izpodbijani sklep Občinskega sveta ni upravni akt v smislu ZUS-1.

Po določbi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 pa sodišče tožbo zavrže, če akt, ki se izpodbija, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno na zakon oprto osebno korist. Kot izhaja iz gornje obrazložitve, je sodišče v obravnavani zadevi ugotovilo, da je s tožbo izpodbijan prav tak akt, zato je tožbo zavrglo na podlagi 4. in 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

K 2. točki izreka:

Ker je sodišče odločilo, da upravni spor v obravnavanem primeru ni dopusten, tudi ni podlage za izdajo začasne odredbe iz 32. člena ZUS-1. Vsebinsko odločanje o takšnem predlogu je namreč mogoče le ob dopustnosti upravnega spora. Ker upravni spor po že povedanem ni dopusten, je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe s sklepom zavrglo.

Zavrženje tožbe vsebuje tudi odločitev o stroških, ki jih tožnik uveljavlja (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).