Court dismisses appeal against free legal aid denial due to applicant's income exceeding statutory limits.

Tožba se zavrne.

[JEDRO]

Dejstvo, da je tožnik prejel enkratno socialno pomoč še ne pomeni, da izpolnjuje pogoje iz 12. člena ZBPP za odobritev izredne brezplačne pravne pomoči.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči za sestavo in vložitev pritožb zoper sklepa Okrajnega sodišča v Domžalah opr. št. P 165/2006 in I 306/2010, ter za sestavo in vložitev zasebne tožbe na podlagi sklepa Okrožnega državnega tožilstva opr. št. Kt (1) 6397/10-PT-za z dne 17. 12. 2010 ter za oprostitev plačila stroškov postopka. Tožena stranka je prošnjo tožnika zavrnila na podlagi 2. odstavka 13. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04 s spremembami, v nadaljevanju ZBPP).

Navaja, da se za ugotavljanje lastnega dohodka in premoženja prosilca in njegove družine po 14. členu ZBPP smiselno uporabljajo določbe Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 3/07, v nadaljevanju ZSV), na katere se v svoji obrazložitvi tudi opira. Na podlagi podatkov ZPIZ je ugotovila, da znaša lastni dohodek tožnika v obdobju treh mesecev pred vložitvijo prošnje, to je od oktobra do decembra 2010, skupno 2.458,39 EUR in obsega pokojnino tožnika. Drugih dohodkov v tem obdobju tožnik ni imel. Glede na navedeno ugotavlja, da znaša povprečni mesečni dohodek tožnika v navedenem trimesečnem obdobju 819,46 EUR in tako presega višino dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka.

Osnovni znesek minimalnega dohodka je določen v 22. členu ZSV in znaša 229,52 EUR, dvakratnik torej 459,04 EUR, pri čemer je mišljen neto znesek. Na podlagi navedenih podatkov je tožena stranka zaključila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči, določenih v 13. členu ZBPP. Glede na to, da tožnik že z višino lastnega dohodka presega limit za odobritev brezplačne pravne pomoči, tožena stranka ni presojala višine tožnikovega premoženja. Tožnikovih navedb, da ima dejansko manjšo pokojnino zaradi sodnih prepovedi tožena stranka ni mogla upoštevati, saj se skladno s 27.

členom ZSV tovrstni odhodki ne odštejejo od prosilčevega lastnega dohodka. Glede navedb tožnika, da je prejemnik denarne socialne pomoči je tožena stranka navedla, da je prejel izredno socialno pomoč v enkratnem znesku. V postopku pa se dodeli brezplačna pravna pomoč prosilcu na podlagi 12. člena ZBPP v primeru, če prosilec prejema redno socialno pomoč. V obravnavanem primeru tudi niso bili podani pogoji iz 22. člena ZBPP za dodelitev izjemne pravne pomoči, saj tožnik ni izkazal družinskih razmer, zdravstvenega stanja ali izrednih finančnih obveznosti, kar je tožena stranka obširno navedla na strani 3 obrazložitve izpodbijane odločbe.

V tožbi tožnik meni, da se mu že leta dogajajo krivice tako s strani Organov za dodelitev brezplačne pravne pomoči kakor tudi sodišč. Nima premoženja ter živi v finančni in psihični stiski. Predlaga izločitev sodnikov iz Oddelka za človekove pravice Upravnega sodišča RS. Predlaga, naj sodišče o zadevi odloči samo in mu dodeli odvetnika za brezplačno pravno pomoč, oziroma, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v odločanje drugemu organu.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka dejansko stanje v zadevi pravilno ugotovila, na ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabila določbo 13. člena ZBPP. Na podlagi določbe 2. odstavka 13. člena ZBPP se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oz. stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) oz. mesečni povprečni dohodek na člana družine (lastni dohodek družine) ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene storitve. Po določbi 14. člena ZBPP se za ugotavljanje lastnega dohodka in premoženja prosilca in njegove družine smiselno uporabljajo določbe 23., 27., 27.a, 27.b, 27.c, 27.č, 28., 28.a, 30. in 1. odstavka 30.a člena ZSV.

Tožnik ne ugovarja ugotovitvi tožene stranke, da znaša njegov povprečni mesečni dohodek v navedenem trimesečnem obdobju 819,46 EUR in tako presega višino dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka. Zmotno pa meni, da bi morala tožena stranka upoštevati administrativne prepovedi pri odločanju o njegovi prošnji. Tožena stranka je pravilno pojasnila razloge, zakaj se administrativne in sodne prepovedi pri ugotavljanju lastnega dohodka glede na določbo 27. člena ZSV ne morejo upoštevati. Tudi dejstvo, da je tožnik prejel enkratno socialno pomoč še ne pomeni, da izpolnjuje pogoje iz 12. člena ZBPP za odobritev izredne brezplačne pravne pomoči.

Na podlagi podatkov v spisu sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pravilno ugotovila višino mesečne pokojnine, ki presega višino dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka. Tožena stranka je tudi pravilno navedla osnovni znesek minimalnega dohodka, ki je določen v 22. členu ZSV. Tožena stranka je tudi pravilno uporabila določbo 13. člena ZBPP, ko je odločila, da se tožniku brezplačna pravna pomoč na podlagi te določbe ne odobri. Pravilno pa je tudi ocenila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 22. člena ZBPP za dodelitev izjemne pravne pomoči.

Tožnik je v tožbi tudi predlagal izločitev vseh sodnic in sodnikov iz Oddelka za človekove pravice Upravnega sodišča RS, pri čemer pa razloga ni navedel, tako, da sodišče navedenega predloga ni moglo presojati.

Sodišče ni odločalo o predlogu tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči oziroma brezplačnega zagovornika, saj je za rešitev te njegove prošnje pristojen Organ za brezplačno pravno pomoč.

Ker je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je o zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi 59. člena ZUS-1. Za odločitev pravno relevantna dejstva med strankama namreč niso sporna.

Na podlagi 4. odstavka 10. člena Zakon o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 34/08, v nadaljevanju ZST-1) se v postopku za odločanje o dodelitvi brezplačne pravne pomoči sodna taksa ne plača.

Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1.