Employment contract termination dismissed; employee's travel during sick leave valid per personal doctor's advice.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

[JEDRO]

Očitek tožene stranke v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni utemeljen, saj je tožnik iz kraja svojega bivanja v Bosno in Hercegovino v času bolniške odsotnosti odpotoval na podlagi nasveta njegovega osebnega zdravnika.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 5. 2008 (1. točka izreka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna poklicati tožnika nazaj na delo in mu omogočiti opravljanje dela na delih in nalogah iz veljavne pogodbe o zaposlitvi, mu izplačati vse denarne obveznosti, ki izvirajo iz delovnega razmerja za ves čas brezposelnosti, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dospetja v izplačilo vsakokratnega mesečnega oziroma letnega zneska do plačila (za plačo do vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec in regres za letni dopust do 1. 7. v letu), od 1. 9. 2008 pa zmanjšanje za prejemke pri I. d.o.o., ter mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico za ves čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v roku 15 dni pod izvršbo (2. točka izreka). Kar je zahteval tožnik več, je zavrnilo (3. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, tožeči pa je dolžna povrniti stroške v višini 1.150,64 EUR v roku 15 dni, šteto od dneva prejema sodne odločbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper ugodilni del sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med vsebino izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe zapisalo, da naj bi direktor tožene stranke izpovedal, da je izdelal izpodbijano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 5. 5. 2008, čeravno tega direktor ni izjavil, temveč je izjavil, da je izpodbijano odpoved izdal po prvomajskih praznikih ter da je izredna odpoved sledila predhodnemu pisnemu opozorilu. Po izpovedi direktorja tožene stranke je bila izredna odpoved izdelana med 6.

5. in 8. 5. 2008 in ne 5. 5. 2008, kot to zatrjuje sodišče prve stopnje. Pri pisanju tega datuma se je direktor tožene stranke očitno zmotil, kar bi tudi sam potrdil na samem zaslišanju, če bi le sodišče postavilo takšno vprašanje, oziroma v kolikor bi bil podan dvom, da direktor pred odpovedjo ni omogočil zagovora tožniku. Sodišče prve stopnje je podobno kršilo določbe postopka tudi v delu, ko ugotavlja, da zaradi diametralnega nasprotja med izjavami pravdnih strank ni bilo mogoče preizkusiti resničnosti izpovedbe tožnika v smislu, da je direktorju tožene stranke povedal, da je bil odhod v Bosno in Hercegovino odobren s strani tožnikovega lečečega zdravnika.

Trditev sodišča ne drži, ker se je sodišče v sklopu procesnega vodstva samo odločilo, da ne bo izvedlo vseh predlaganih dokazov, zaradi česar je mogoče trditi, da je sodišče sâmo onemogočilo preizkušanje verodostojnosti teh trditev tožene stranke. Tožena stranka je za dokazovanje neresničnosti teh trditev predlagala zaslišanje prič M.J., S.M., B.K. in R.D., kar pa je sodišče zavrnilo ter dejansko preprečilo toženi stranki dokazovanje razlogov, ki so onemogočali nadaljevanje delovnega razmerja. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da za tožnika ni mogoče trditi, da je kršil bolniški red, zaradi česar ni bi bil podan razlog po 8. alinei 1. odstavka 111.

člena ZDR za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Po mnenju sodišča prve stopnje je tožnik lahko ignoriral odločbo Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije št. ... z dne 17. 4. 2008 ter svoje ravnanje še naprej usklajeval zgolj z osebnim zdravnikom. Priča Z.B. je izpovedala, da je pri izdaji odločbe upoštevala tudi prošnjo osebnega zdravnika M.M., da naj tožeči stranki odobri odhod v Bosno in Hercegovino, vendar je v konkretnem primeru na podlagi predložene medicinske dokumentacije ugotovila, da za takšno odobritev ni zakonske podlage, zato je podpisala bolniški red iz odločbe št. ..., katerega bi lahko osebni zdravnik spremenil samo z njenim soglasjem.

Glede obravnavanega primera je še dodala, da je tožnikov osebni zdravnik sploh ni o tem obvestil, čeprav je bil to dolžan storiti. Glede teh dejstev sodišče prve stopnje tudi ne navede materialnopravne podlage, zato sodbe tudi ni mogoče preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih. Nadalje tožena stranka navaja določila 233., 235., 236. in 244. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki določajo dolžnosti zdravnika ter pacienta v času bolniške odsotnosti. Ugotavlja, da je pravzaprav krivec za nastalo situacijo dr. M.M., ki je s samovoljnim dajanjem navodil kršil vsa obstoječa pravila zdravstvenega zavarovanja, katera jasno določajo, da o bolniški odsotnosti in zdravljenju nad 30 dni odloča imenovani zdravnik Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, vendar pa obenem tožena stranka izpostavlja, da ta okoliščina ne opravičuje ravnanja tožnika, ki se ni zmenil za opozorila tožene stranke glede kršitve bolniškega reda, niti ni hotel pojasniti na čem gradi prepričanje o utemeljenosti odhoda v tujino, temveč je zamolčal obstoj drugačnih navodil osebnega zdravnika.

Tožnik bi lahko ravnal povsem drugače, saj bi lahko toženi stranki pred odhodom sporočil, da ima dovoljenje osebnega zdravnika za odhod v tujino. V kolikor bi tožnik obvestil toženo stranko o drugačnih navodilih zdravnika, bi se lahko izognila tudi sedanjim negativnim posledicam, seveda le v primeru, da bi toženi stranki uspelo prepričati tožečo stranko, da mora svoje ravnanje prilagoditi navodilom imenovanega zdravnika. Z namernim zamolčanjem dejstev je tožnik grobo kršil pogodbene zakonske obveznosti do tožene stranke - predvsem spoštovanje delodajalčevih navodil, obveznost obveščanja in prepoved škodljivega ravnanja (32., 34. in 35.

člen ZDR), torej dejanja, ki pomenijo zlorabo, so protipravna in ne morejo uživati pravnega varstva. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z 350. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju je pravilno uporabilo materialno pravo.

Ni podana uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ker naj sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je obravnavalo vsa sporna vprašanja, upoštevalo celotno listinsko gradivo v spisu ter sprejelo odločitev, ki jo je ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi ugotovitvami, kot pravnimi zaključki. Očitno je, da se tožena stranka ne strinja z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, vendar to ne pomeni obstoja uveljavljanja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, temveč gre za razloge, ki lahko utemeljujejo pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je izpodbijana izredna odpoved datirana z dnem 5. 5. 2008 ter da je tožena stranka zatrjevala, da je tožnika 6. 5. 2008 vabila na zagovor, tožniku pa je bila izredna odpoved vročena 8. 5. 2008, torej še pred potekom tridnevnega roka iz 2. odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, s spremembami; v nadaljevanju: ZDR) ter da je bila s tem tožniku kršena pravica do zagovora.

Kljub zgornji ugotovitvi je sodišče prve stopnje tudi vsebinsko preverilo zakonitost izpodbijane izredne odpoved pogodbe o zaposlitvi ter pravilno ugotovilo, da tožniku ni mogoče očitati kršitve pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Po določbi 3. odstavka 81. člena ZDR lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi iz razlogov, določenih s tem zakonom, pri čemer mora dokazati, da obstaja utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved (2. odstavek 82. člena ZDR). Po določbi 8. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali brez odobritve pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja in če v skladu s 1. odstavkom 110. člena ZDR, ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank, ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

Za pritožbeno rešitev zadeve je bistveno, da je tožniku odhod v Bosno in Hercegovino v času bolniške odsotnosti odobril njegov osebni lečeči zdravnik dr. M.M., ki je izpovedal, da je tožniku zaradi želodčnih težav svetoval odhod k ženi in otrokom, saj je bilo po njegovi oceni za tožnikovo zdravje primerneje, da za njegovo prehrano skrbi žena s pripravo kuhane hrane, kot pa da se sam prehranjuje v menzi oziroma na naslovu začasnega bivališča v Sloveniji. Svojo odločitev je osebni zdravnik pojasnil s tem, da je bilo 18. 4. 2008, ko je tožniku dovolil odhod domov, njegovo zdravstveno stanje glede težav s hrbtenico bistveno boljše in je popolnoma dopuščalo potovanje, zato potovanje ni bilo več kontraindicirano zaradi lege vretenc, kot je to veljalo pred tem datumom, tožniku pa je zaradi težav z želodcem tudi predpisal drugačna zdravila. Tudi če je osebni zdravnik ravnal v nasprotju s Pravili obveznega zdravstvenega zavarovanja (Uradni list RS, št. 79/94), ni podan pravni položaj iz 8. alineje 1. odstavka 111. člena ZDR, ko bi bilo mogoče šteti, da tožnik ni spoštoval navodil pristojnega zdravnika oziroma da je brez odobritve pristojnega zdravnika odpotoval iz kraja svojega bivanja. Tožnik je kot prava nevešča stranka v obravnavanem primeru utemeljeno štel, da mu je odhod odobril pristojni zdravnik, na podlagi ocene zdravstvenega stanja, kot ga j osebni zdravnik ugotovil na pregledu dne 18. 4. 2008. Zaradi vsega navedenega je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo in reparacijo, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je bil tožnik v vmesnem času zaposlen pri I. d.o.o. ter da mu za ta čas pripada le razlika v plači in ne celotno nadomestilo plače.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, niti tisti, na katere je bilo potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

V predmetni zadevi gre za spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, kot jih opredeljuje 41. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), zato tožena stranka na podlagi določbe 5. odstavka 41. člena ZDSS-1 sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ne glede na izid postopka.