Appeal dismissed; court upheld first-instance rejection of a pro se motion for retrial due to lack of lawyer qualification.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje bi moralo predlog za obnovo postopka, ki ga je vložil tožnik (ki ni univerzitetni diplomirani pravnik z opravljenim državnim pravniškim izpitom) sam, brez odvetnika, zavreči, ne pa pozivati tožnika, naj si v roku 15 dni priskrbi pooblaščenca odvetnika.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je izdalo sklep, s katerim je predlog za obnovo postopka tožeče stranke z dne 21. 12. 2010 zavrglo. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od dneva prejema sklepa povrniti stroške tega postopka v znesku 337,09 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila, pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeni sklep se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka po pooblaščencu, ki je odvetnik, iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo razsojanje. Priglaša pritožbene stroške. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče predlog za obnovo postopka zavrglo, ker je smatralo, da je bila kazenska ovadba s strani tožilca zavržena in se zato kazenski postopek ni izvedel, poleg tega pa naj bi bil predlog za obnovo postopka tudi prepozen. Dejansko stanje glede zavrženja kazenske ovadbe je nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Gre za kazensko ovadbo z dne 18. 11. 2008, ki jo je tožeča stranka vložila zoper sodno izvedenko v prvotnem postopku M.Z. in razpravljajočo sodnico M.A.. Tožeča stranka je v zvezi s to ovadbo večkrat urgirala pri tožilstvu in zahtevala njeno obravnavo ter sprejem ustrezne odločitve, česar pa tožilstvo ves čas ni storilo. Dopis tožilstva z dne 1. 4. 2010 se ne nanaša na kazensko ovadbo s tega dne. Sodišče je v obrazložitvi navedlo, da predlaganega dokaza z zaslišanjem predstavnika tožilstva ni potrebno izvesti, ker da že iz dopisa tožilstva z dne 1. 10. 2010 izhaja dejstvo o zavrženju kazenskih ovadb, torej tudi predmetne kazenske ovadbe, kar pa ne drži. Zato je za pravilno odločitev izvedba predlaganega dokaza po mnenju tožeče stranke nujno potrebna.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške odgovora na pritožbo in predlaga, da jih sodišče naloži v plačilo tožeči stranki. Opozarja, da v primeru, če tožnik že vztraja, da ni bil obveščen o vodenju kazenskega postopka in da torej postopek v zvezi z ovadbo z dne 18. 11. 2008 še ni končan, tudi ne more vložiti predloga za obnovo iz naslova morebitnih kaznivih dejanj, ki so predmet te ovadbe. Če postopek ni zaključen, tudi niso izpolnjeni pogoji za vložite obnove, saj ravno iz tožnikovih navedb logično izhaja, da naj bi kazenski postopek še tekel. Glede na vse navedeno je potrebno pritožbo zavrniti.

Pritožba ni utemeljena.

Ob obravnavanju pritožbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo predlog za obnovo postopka, vendar iz drugih materialnopravnih razlogov, kot jih je navedlo.

Obnova postopka je izredno pravno sredstvo zoper sodno odločbo, s katero je pravnomočno končan postopek, kot to izhaja iz določbe 394. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004).

Tožnik (pravilno: toženec po nasprotni tožbi) je revizijo vložil sam, brez odvetnika, iz njegovih navedb pa izhaja, da nima opravljenega pravniškega državnega izpita. Za takšno pravdno dejanje tožnik ni imel postulacijske sposobnosti. Po določbi tretjega odstavka 86. člena ZPP, ki se v skladu z določbo 19. člena ZDSS-1 uporablja tudi v postopku pred delovnimi in socialnimi sodišči, lahko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Izjema velja le v primeru, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit (četrti odstavek 86. člena ZPP). Predlog za obnovo postopka, ki ga je vložil tožnik, je bil zaradi tega nedovoljen, zaradi česar bi ga sodišče prve stopnje moralo zavreči na podlagi določbe prvega odstavka 91. člena ZPP. Dejstvo, da ga je zavrglo na drugi pravni podlagi, na samo zakonitost sklepa tako nima vpliva.

Sodišče prve stopnje je ravnalo nepravilno, ko je na naroku ugotovilo, da tožnik nima pravniškega državnega izpita in mu dodelilo rok 15 dni, da si priskrbi pooblaščenca, ki je odvetnik, saj za tako postopanje ni imelo podlage v zakonu. Kot je bilo že zgoraj povedano, je predlog za obnovo postopka, ki ga vloži stranka sama, nedovoljen in take pomanjkljivosti ni mogoče popravljati. Sodišče take vloge namreč ne more obravnavati kot nepopolne vloge smiselno po določbi 108. člena ZPP. Predlog za obnovo postopka, ki ga vloži stranka sama, namreč ni nerazumljiva ali nepopolna vloga v smislu navedene zakonske določbe.

V zvezi z izrednimi pravnimi sredstvi obstaja bogata in enotna sodna praksa, ki se pa v večini primerov nanaša na vlaganje revizij, ki jih obravnava Vrhovno sodišče Republike Slovenije, v zvezi s čemer je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na občni seji 26. 6. 2002 sprejelo pravno mnenje, po katerem sodišče zavrže revizijo, ki jo je vložila stranka sama, če ni najpozneje v njej izkazala, da ima opravljen pravniški državni izpit. Določbe o postulacijski sposobnosti za vložitev obnove postopka ali revizije so enake, saj gre v obeh primerih za izredno pravno sredstvo, torej v primeru, da izredno pravno sredstvo vloži stranka sama, take vloge ni mogoče popraviti.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v zvezi s tem v sklepu opr. št. VIII Ips 82/2008 z dne 2. 11. 2009 zavzelo stališče: „da bi prvostopenjsko sodišče lahko ravnalo po določbi 108. člena ZPP le, če bi imelo za to zakonsko podlago. Vendar ZPP ne vsebuje nobene posebne podlage za odpravo pomanjkanja postulacijske sposobnosti, kot to določa glede nekaterih drugih istovrstnih procesnih predpostavk – glede sposobnosti biti stranka (prvi odstavek 81. člena ZPP), procesne sposobnosti (drugi odstavek istega člena) in glede omejitev pri izbiri pooblaščenca (88. člen ZPP). Če bi šlo v vseh teh vsebinsko istovrstnih primerih za vprašanje odprave nepopolnosti, potem navedene specialne določbe sploh ne bi bile potrebne, saj bi zadoščala splošna določba 108. člena ZPP. Odprava obravnavane pomanjkljivosti je po stališču revizijskega sodišča tudi pojmovno nemogoča. Če odvetnik revizijo kasneje opremi le s svojim žigom in podpisom, s tem v nasprotju z resničnim potekom dogodkov potrdi, da je revizijo sestavil on, čeprav to ni res. Revizija je še vedno enaka in laična, saj odvetnikova naknadna potrditev z žigom in podpisom (namesto podpisa revidenta – kot v tem primeru), v ničemer ne pripomore k večji strokovnosti le-te.“.

V obravnavanem postopku za obnovo postopka pa odvetnik, ki ga je naknadno pooblastila tožeča stranka (pravilno: tožena stranka po nasprotni tožbi), sploh ni vložil predloga za obnovo postopka, temveč je vložil le pripravljalno vlogo kot nadaljevanje postopka za obnovo postopka in zastopal tožnika na drugem naroku za obnovo postopka. Kot je bilo že zgoraj obrazloženo sodišče takega postopanja ne bi smelo dovoliti, ampak predlog za obnovo postopka že ob njegovem preizkusu zavreči, zaradi tega, ker ga je vložila stranka sama in ne po odvetniku. Glede na to, da je do zavrženja predloga za obnovo postopka kljub navedenim napakam prišlo, je odločitev o zavrženju zakonita, kot je bilo že obrazloženo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke, ki jo je vložil odvetnik, zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka (pravilno: tožena stranka po nasprotni tožbi) iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka (pravilno: tožeča stranka po nasprotni tožbi) pa iz razloga, ker odgovor ni pripomogel k rešitvi pritožbe.