Appeal dismissed; employer's economic restructuring decision is business judgment, court reviews only legality and timeliness.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Kako in kdaj reorganizirati delo zaradi ekonomskih razlogov, je poslovna odločitev delodajalca. Sodišče v poslovno sfero ne more posegati, ugotavlja le, ali je poslovni (ekonomski) razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljen in ali je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pravočasna.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da se ugotovi nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 12. 2010 (točka 1 izreka), da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 12. 1. 2011, ampak še traja (točka 2 izreka), da je tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo v roku 8 dni po pravnomočnosti sodbe, mu za obdobje od 12. 1. 2011 do ponovne reintegracije v delovno razmerje obračunati vse zapadle bruto plače in druge prejemke iz delovnega razmerja in odvesti od bruto plač in ostalih bruto prejemkov iz delovnega razmerja pripadajoče davke in prispevke ter nato tožniku izplačati neto plače ter ostale neto prejemke iz delovnega razmerja za čas od 12. 1. 2011 do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne neto plače in zapadlosti posameznega neto prejemka iz delovnega razmerja (točka 3 izreka). Odločilo pa je tudi, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka 4 izreka).

Zoper sodbo, razen zoper odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožeča stranka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo obstoj utemeljenih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku. Tožena stranka s predloženimi listinami ni utemeljila redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožniku. Toženec namreč slabega ali neuspešnega poslovanja ne more prevaliti na tožnika, saj riziko finančnega poslovanja podjetja nosi delodajalec. Zmanjšanje likvidnosti, negativni poslovni izid in zmanjšani prihodki še niso indikatorji, ki bi jih bilo mogoče subsumirati pod določbo 1. odstavka 88. člena ZDR. Vse to je tožnik zatrjeval v postopku pred sodiščem prve stopnje, vendar je sodišče prve stopnje sledilo izpovedi toženca, pri čemer pa ni ovrednotilo razhajanj v njegovi izpovedi in predloženi listinski dokumentaciji. Svojo odločitev je oprlo na toženčevo pavšalno izpoved, da tožnika ni mogel več plačevati, pri čemer pa datuma ni ugotavljalo. Iz potrdila o prometu na transakcijskem računu za leto 2010 je razvidno, da je tožena stranka v vseh mesecih razen februarja in junija beležila višji promet v breme kot v dobro. Tako bi bila tožena stranka dolžna ukrepati že v januarju oziroma februarju 2010, pa tega ni storila. Po stališču pritožbe je ob sklicevanju na zmanjšan obseg prometa in prilivov na transakcijski račun redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov v mesecu decembru 2010 absolutno prepozna. Navaja tudi, da izpodbijana sodba ne vzdrži pravne presoje, ker ni dokazano, da toženec ni imel naročil, in da zaradi zatrjevanega pomanjkanja naročil toženec tožniku ni mogel zagotoviti dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Sodba nima razlogov, kakšno pomanjkanje naročil in v kakšnem obsegu je utrpel toženec, zato ni mogoče preveriti upravičenosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi pomanjkanja naročil. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v odločanje prvostopnemu sodišču, toženi stranki pa naloži v plačilo pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in tudi ne v pritožbi zatrjevanih. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pri toženi stranki obstajal resničen in utemeljen poslovni razlog, saj je obseg dela v drugi polovici leta 2010 zelo upadel. Tako je v mesecu oktobru sprejela končno odločitev in poleg tožnika odpustila še dva delavca. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku je podana pravočasno, ker pa je tožena stranka manjši delodajalec, zanjo ne velja obveznost, da mora preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo, saj mu je tožena stranka pogodbo o zaposlitvi zakonito redno odpovedala iz poslovnega razloga.

Sodba sodišča prve stopnje je logično obrazložena ter materialnopravno pravilna. Ima jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih in ti razlogi med seboj niso v nasprotju, zato smiselno podan pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni podan. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje kot izhajajo iz obrazložitve, glede na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) v prvi alinei prvega odstavka 88. člena kot poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca določa prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Odpovedni razlog mora biti utemeljen in mora onemogočati nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (2. odstavek istega člena ZDR). Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je zmotno ugotovilo obstoj utemeljenih razlogov za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, ker tožena stranka s predloženimi listinami tega ni utemeljila, poleg tega pa tožena stranka slabega ali neuspešnega poslovanja ne more prevaliti na tožnika.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov sprejelo pravilno dokazno oceno. Predložene listine, zlasti: izkaz poslovnega izida (B7), izkaz prometa na transakcijskem računu (B9), promet na transakcijskem računu (B10, B11) in plačilni nalogi (B12 - B18) potrjujejo toženčevo izpoved, da je konec junija 2010 zelo upadel obseg dela, da je tožena stranka po juniju dobila naročilo za objekta v M. in R., na katerih je bilo delo končano septembra, potem pa so ostali praktično brez dela, tako da je moral poleg tožnika odpustiti še dva delavca, sredstva za plače pa je zagotavljal tudi iz lastnih sredstev.

Med temi listinami in izpovedjo toženca ni razhajanj, kot to poskuša prikazati pritožba. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožena stranka ni mogla zagotoviti tožniku dela po pogodbi o zaposlitvi, saj se je zaradi upada naročil zmanjšal obseg dela. Prav tako je neutemeljena pritožba v delu, kjer navaja, da bi bila tožena stranka dolžna ukrepati že v januarju oziroma februarju 2010, ker je že januarja beležila višji promet v breme kot v dobro. Kako in kdaj reorganizirati delo zaradi ekonomskih razlogov, je poslovna odločitev delodajalca.

Sodišče v poslovno sfero ne more posegati, ugotavlja le, ali je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljen in ali je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pravočasna. Ker je tožena stranka poslovno odločitev o zmanjšanju števila zaposlenih zaradi upada obsega dela sprejela v mesecu oktobru 2010, je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku dne 6. 12. 2010 vsekakor pravočasna, saj je podana v šestmesečnem roku, ki ga določa 6. odstavek 88. člena ZDR.

Ker pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 154. členom ZPP v zvezi s 165. členom istega zakona sama krije svoje pritožbene stroške.