Legislator Case Law & Legislation
Sklep II DoR 143/2011 ECLI:SI:VSRS:2011:II.DOR.143.2011 AI generated

Supreme Court allows review of lower court's application of Article 41 of the Building Act regarding construction in shared spaces.

Case Number Sklep II DoR 143/2011
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Partially Allowed

Legislator summary

AI generated

The Supreme Court of Slovenia granted a review request to examine the legality of the lower court's application of Article 41 of the Building Act. The third defendant argued that the appellate court incorrectly determined shared spaces extended beyond the building's footprint, violating the principle of reliance on land registry records and misinterpreting ownership rights. The court agreed that the lower court's decision was legally flawed and insufficiently justified, thereby permitting the review in the specific scope identified.

Legislator headnote

AI generated

Article 41 of the Building Act; Article 367.b and 367.c of the Civil Procedure Act: A review is permitted when a lower court's application of the Building Act regarding shared spaces is legally flawed, violating the principle of reliance on land registry records and failing to properly distinguish between building interior and exterior common areas.

Keywords

AI generated
Building Act Article 41 shared spaces determination reliance on land registry review of lower court civil procedure review ownership rights scope legal principle violation

Cited Legislation

AI generated
Article 41 of the Building Act
Article 367.b of the Civil Procedure Act
Article 367.a of the Civil Procedure Act
Article 367.c of the Civil Procedure Act

Cited Case Law

AI generated
II Ips 312/2006
Appeal dismissed: Seller's claim for price reduction denied as land use right is not inseparable from property title.
II Ips 135/95
Stališče Vrhovnega sodišča RS v odločbi II Ips 135/95 se povsem jasno nanaša le na stanovanja.
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Revizija se dopusti v smeri preizkusa pravilnosti uporabe 41. člena ZTLR.

[JEDRO]

Revizija se dopusti v smeri preizkusa pravilnosti uporabe 41. člena ZTLR.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Tožniki zahtevajo odstranitev gradbenega objekta, zgrajenega v skupnih prostorih pod ploščadjo med objekti … v Ljubljani, stoječih na parc. št. 480/1, 481/2 in 482/2 k. o. ..., vzpostavitev prejšnjega stanja, omogočenje uporabe stopnišča in izročitev ključev upravniku objektov. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, sodišče druge stopnje pa je delno ugodilo pritožbi tožnikov in izpodbijano sodbo tako spremenilo, da je ugodilo tožbenemu zahtevku zoper tretjega toženca, in sicer glede parc. št. 480/1 in 482/2 k. o. ...

2. Zoper to sodbo je tretji toženec na podlagi 367. b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vložil predlog za dopustitev revizije, v katerem uvodoma opozarja na odločitev o stroških, ki naj bi bili odmerjeni in priznani nepravilno in v nasprotju z zakonom. Nadalje poudarja, da je nosilno vprašanje obravnavane zadeve obseg prostorov (nepremičnin), ki naj bi predstavljali skupne prostore posamezne stavbe ali skupine stavb ali celo celotnega naselja. Pri tem ne gre za vprašanje dejanskega stanja, ampak uporabe in razlage 190.

člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) oziroma 7. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na predlog pridobitelja posameznega dela stavbe in o določanju pripadajočega zemljišča k stavbi (v nadaljevanju ZVEtL). Ob dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje – da se sporni prostori ne nahajajo v posamezni stavbi, ampak gre za kletne prostore pod ploščadjo za pešce –, je sodišče druge stopnje zavzelo stališče, da gre za skupne prostore k vsem objektom soseske BS3, kar je sporno z več vidikov. Pojem „vsi objekti soseske BS3“ je popolnoma nejasen, kar je pravno nevzdržno. Poleg tega naj bi se solastninska pravica ne teh skupnih delih pridobivala kar skupaj z nakupom posameznega stanovanja, čeprav ti prostori takrat sploh še niso bili zgrajeni, prav tako v zvezi z njimi nikoli ni bil opravljen noben razpolagalni posel, lastniki stanovanj na njih tudi nikoli niso prevzeli posesti.

Po stališču sodišča druge stopnje naj bi lastniki stanovanj pridobili solastninsko pravico na njih v sorazmerju z deležem, ki ga predstavlja njihova etažna enota v soseski BS3. S tem je skonstruiran povsem nov pojem skupnih delov, ki naj bi pripadali več objektom celotne soseske, pri čemer opisanega deleža ni mogoče določiti. Pritožbeno sodišče je pri tem povsem zanemarilo pravilo 190. člena SZ-1 (in določila ZVEtL), po katerem se pravica uporabe na dan uveljavitve Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) ugotavlja na podlagi dokumentov in pravnih aktov, na podlagi katerih je potekala gradnja, ter se je postavilo na stališče, da je pomembno le, kdo je bil investitor.

Pri tem se zastavljajo pomembna pravna vprašanja, ali in kako naj se navedeno pravilo uporablja v primerih, kot je obravnavani, kateri zakon sploh pride v poštev in ali je vprašanje, kdo je bil investitor, res relevantno. Iz dejanskih ugotovitev sodišč nižjih stopenj izhaja, da je celotni sporni objekt vključeval tudi skladišča za trgovine in lokale, torej da so skupni prostori stanovanjskih objektov kvečjemu del spornega objekta in da se v njem nahajajo različne vrste prostorov. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožniki niso uspeli dokazati, v katerem delu prostorov pod pohodno ploščadjo so bili predvideni prostori, namenjeni stanovalcem.

Ugotovitev, da so v objektu prostori, ki niso namenjeni stanovalcem oziroma da jim ne pripadajo, je v popolnem nasprotju z zaključkom, da ta objekt pripada ravno stanovalcem, s čimer je podana absolutna bistvena procesna kršitev. Takšen zaključek ob takšnem dejanskem stanju pa predstavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava. Iz tega razloga je odločitev sodišča, ki nalaga odstranitev objekta v skupnih prostorih, ne pa tudi v tistih delih objekta, ki ne predstavljajo skupnih prostorov, popolnoma nejasna. Ni namreč določeno, kateri del objekta naj se odstrani, kateri pa je tisti, ki se nahaja v tistem delu objekta, ki ne pripada stanovalcem.

Odločitev pritožbenega sodišča je do te mere nejasna in neustrezno utemeljena, da predstavlja poseg v ustavno pravico do pravnega sredstva. Predlagatelj poudarja, da pogodbe o nakupu stanovanj ne govorijo o nakupu (specifičnih) skupnih prostorov, kaj šele, da bi bili ti točno opredeljeni, pri čemer opozarja na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 312/2006. S temi pogodbami se je prenašala samo lastninska pravica na stanovanjih. Pojma nevknjiženih lastnikov ni dopustno širiti na takšne primere, kot je konkretni. Razumljivo je, da (je) pravni red nudi(l) varstvo nevknjiženim lastnikom glede stanovanj in skupnih prostorov v stavbi.

Nobenega razloga pa ni, da bi to pravno varstvo širili na območja izven (gabaritov) stavbe; takšne sodne prakse ni. Stališče Vrhovnega sodišča RS v odločbi II Ips 135/95 se povsem jasno nanaša le na stanovanja. Odločitev pritožbenega sodišča neposredno ruši načelo zaupanja v zemljiško knjigo. To sodišče zmotno pripisuje pomen dejstvu, da naj podhodni prostori ne bi bili vpisani v zemljiško knjigo. Gre za objekt v eni etaži, pri katerem je streha pohodna ter na nivoju siceršnjega terena. Tožniki niso navajali, da nameravajo glede spornega objekta vzpostaviti etažno lastnino (vknjižiti podhodne prostore), in je v tem delu presežena njihova trditvena podlaga.

Tako povsem zadošča podatek o parcelni številki; prvi toženec je bil vpisan v zemljiški knjigi in tretji toženec je od njega pridobil lastninsko pravico, pri čemer mu ni moč odrekati dobre vere. O tem sodišče ni izvajalo nobenih dokazov, zaradi česar je povsem nesprejemljiv zaključek pritožbenega sodišča, da tretji toženec ni mogel biti dobroveren, ker je bilo v enotnem dovoljenju za gradnjo navedeno, da gre za skupne prostore. Zaključki upravnega organa ne morejo imeti odločilnega pomena. Predlagatelj se tudi ne strinja s stališčem, da naj bi lastniki stanovanj postali lastniki spornega prostora na podlagi prispevka iz cene stanovanj.

Zavezovalni posel (če je to sploh bil, saj pogodbe takšne določbe ne vsebujejo) še ne zadošča za pridobitev lastninske pravice. S tem v zvezi je prvi toženec komuniciral s pravnim prednikom Mestne občine Ljubljana, zato ne more držati, da naj bi bil vsak kupec stanovanja tudi pogodbena stranka za izgradnjo spornega objekta oziroma investitor. V prejšnjem sistemu so bili (samo)prispevki nekaj običajnega, niso pa dajali njihovim dajalcem nobenih stvarnopravnih upravičenj. Materialnopravno zmoten je zaključek, da imajo lastniki stanovanj močnejši pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na spornih prostorih.

Sklenili niso nobenega razpolagalnega pravnega posla, pravzaprav tudi zavezovalnega ne, medtem ko je tretji toženec v dobri veri sklenil pogodbo z ustreznim zemljiškoknjižnim dovolilom in je podal tudi predlog za vpis v zemljiško knjigo.

3. Predlog je v delu, razvidnem iz izreka sklepa, utemeljen.

4. Pogoji za dopustitev revizije iz prvega odstavka 367.a člena ZPP so v obravnavanem primeru izpolnjeni glede pravnega vprašanja, opredeljenega v izreku sklepa. Vrhovno sodišče je zato revizijo v tako začrtanem obsegu dopustilo (tretji odstavek 367. c člena ZPP).