Supreme Court dismisses revision application for being incomplete and failing to specify the exact legal issue under ZPP rules.

Predlog se zavrže.

[JEDRO]

Ker vprašanje, glede katerega naj bi bila dopuščena revizija, v predlogu ni oblikovano na način, kot ga zahteva ZPP, je predlog nepopoln.

[OBRAZLOŽITEV]

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na sklopu nepremičnin in za izstavitev zk dovolila za vknjižbo tožničine lastninske pravice na teh nepremičninah. Zavzelo je stališče, da je tožba nesklepčna in da v okviru materialnoprocesnega vodstva sodišče ni bilo dolžno opozarjati tožnice na nepravilno postavljen zahtevek. Tožnica zatrjuje pridobitev lastninske pravice na podlagi pogodbe, hkrati pa trdi, da je v zemljiški knjigi kot lastnica vknjižena toženka. Glede na to bi morala uveljavljati neveljavnost zemljiškoknjižnega vpisa in v skladu s pravili zemljiškoknjižnega prava zahtevati izbris.

2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Zavzelo je stališče, da pritožničino nestrinjanje s stališčem sodišča prve stopnje ni pomembno, ker tožnica ni zatrjevala pravotvornih dejstev za izbrisno tožbo. Kot odločilno je izpostavilo vprašanje, ali ima tožnica kot oseba, ki razpolaga z veljavnim zavezovalnim pravnim poslom, po materialnem pravu zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, na podlagi katerega se bo vknjižila lastninska pravica nanjo do celote v razmerju do osebe, ki je lastninsko pravico pridobila na podlagi dedovanja. Tožba ne vsebuje trditev, iz katerih bi izhajalo, da je izključna lastnica nepremičnin. Iz tožbe tudi ne izhaja, da iz pogodbe izhaja obveznost za prenos celotne lastninske pravice, ampak je tožnica zatrjevala, da so bile nepremičnine izročene dvema prevzemnikoma. Poleg tega tožnica zahtevka ni utemeljevala z obveznostjo izpolnitve pogodbe.

3. Tožnica je v predlogu za dopustitev revizije povzela stališči obeh sodb. Trdi, da se s tako odločitvijo ne more strinjati, ker gre za grobo kršitev materialnega prava. Ponavlja vprašanje, ki ga kot odločilno izpostavlja izpodbijana sodba, in nadaljuje, da izpodbijana sodba sama priznava, da je tožnica veljavno pridobila vsaj polovični solastninski delež in se zato utemeljeno poraja vprašanje, ali ji ne bi morali sodišči priznati vsaj takega solastninskega deleža. Če bi namreč vzdržalo stališče izpodbijane sodbe, bi bilo to v nasprotju z načelom ekonomičnosti in pravico do sodnega varstva – kadar bi se med postopkom izkazalo, da osebi dejansko pripada lastninska pravica v določenem deležu, bi morala tožbo za priznanje lastninske pravice na celoti umakniti in vložiti novo tožbo za priznanje lastninske pravice v določenem deležu. Stališče pritožbenega sodišča se razlikuje tudi od stališča Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 102/2007, sicer pa predlagateljica v dokaj obsežni sodni praksi ni našla primera, ki bi bil vsaj v pretežnem delu podoben obravnavanemu.

4. Predlog ni popoln.

5. V predlogu za dopustitev revizije mora stranka natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, in na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče druge stopnje to vprašanje rešilo nezakonito (četrti odstavek 367.b člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP).

6. Tožnica je v predlogu sicer ponovila vprašanje, ki ga je izluščilo pritožbeno sodišče, vendar pa so v izpodbijani sodbi navedeni trije odgovori na to vprašanje, od katerih se eden nanaša na odločitev o ugotovitvenem delu zahtevka, druga dva pa na odločitev o njegovem dajatvenem delu. Iz predloga ni razvidno, na katero od teh treh stališč se nanaša. Poleg tega predlog nima drugih, zgoraj navedenih obveznih sestavin. Iz navedenih razlogov ga je Vrhovno sodišče zavrglo (377. člen ZPP).