Administrative court dismisses lawsuit for administrative silence because legal remedies under ZUP were not exhausted.

Tožba se zavrže.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

[JEDRO]

Šele, če so izčrpana pravna sredstva po ZUP, lahko stranka uveljavlja sodno varstvo svojih pravic v upravnem sporu po pravilih ZUS-1. To velja tudi v primeru molka upravnih organov.

[OBRAZLOŽITEV]

V obravnavani zadevi je tožeča stranka po vsebini vložila tožbo zaradi molka organa prve stopnje, ker ta v zvezi s sodbo Upravnega sodišča RS, št. I U 505/2009 z dne 25. 11. 2009 ni izdal svoje odločbe v roku, ki mu ga je dalo sodišče. Tožeča stranka je toženo stranko pozvala k izdaji novega upravnega akta, vendar ta tega ni izdala, čeprav je od zahteve tožeče stranke, do vložitve tožbe, minilo že več kot mesec dni.

K 1. točki izreka:

Sodišče ugotavlja, da je tožbo potrebno zavreči.

V obravnavani zadevi je tožeča stranka po vsebini vložila tožbo zaradi molka organa prve stopnje, ker ta v zvezi s sodbo prvostopenjskega sodišča opr. št. I U 505/2009 z dne 25. 11. 2009 ni izdal svoje odločbe v roku, ki mu ga je dalo sodišče. Pri tem pa ni sporno, da tožeča stranka pred vložitvijo tožbe ni ravnala po določbah četrtega odstavka 222. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji, v nadaljevanju ZUP), saj je tako navedla tudi sama v pripravljani vlogi z dne 11. 5. 2011. Procesna predpostavka za upravni spor je, da je upravni akt dokončen, kar pomeni, da zoper ta akt ni mogoče vložiti rednih pravnih sredstev – pritožbe v upravnem postopku (tretji odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji, v nadaljevanju ZUS-1). Instančni in sodni nadzor namreč ne moreta potekati sočasno.

Pod pogoji iz ZUP ima stranka v upravnem postopku pravico do pritožbe tudi v primeru, če organ prve stopnje ni izdal odločbe o njeni zahtevi v določenem roku (četrti odstavek 13. člena ZUP). Če pristojni organ, zoper katerega akt je dovoljena pritožba, ne izda odločbe in je ne vroči stranki v predpisanem roku, ima stranka pravico do pritožbe, kot da bi bil njen zahtevek zavrnjen (četrti odstavek 222. člena ZUP). V 255. členu ZUP pa je predpisano ravnanja organa druge stopnje, če organ prve stopnje ne izda odločbe v roku, torej v primeru molka tega organa. Organ druge stopnje lahko ob izpolnjenih pogojih tudi dokončno odloči o zahtevi stranke (tretji odstavek 255. člena ZUP).

Šele, če so izčrpana pravna sredstva po ZUP, pa lahko stranka uveljavlja sodno varstvo svojih pravic v upravnem sporu po pravilih ZUS-1. To velja tudi v primeru molka upravnih organov. Da je temu tako, izhaja med drugim tudi iz določbe 7. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, po katerih sodišče zavrže tožbo s sklepom, če ugotovi, da je bila zoper upravni akt, ki se s tožbo izpodbija, mogoče pritožba, pa ta sploh ni bila vložena ali je bila vložena prepozno.

Glede na to se po presoji sodišča določba 3. odstavka 28. člena ZUS-1 nanaša na upravni organ, zoper katerega odločbo ni pritožbe in ne na prvostopenjski upravni organ, zoper katerega odločbo je dovoljena pritožba, kot je to podano v obravnavanem primeru. Po določbi drugega odstavka 14. a člena Zakona o latinskem preoblikovanju loterije Slovenije (Uradni list RS, št. 44/96 in naslednji, v nadaljevanju ZLPLS) je zoper odločitev sveta fundacije, s katero je odločeno o vlogi na javni razpis za razdelitev sredstev fundacije, dovoljena pritožba v roku 15 dni, o kateri v skladu z določbo 3. odstavka tega člena odloča organ fundacije, določen s pravili fundacije, kar ni sporno, saj tožeča stranka tega ne prereka. Prav tako se odločanje sodišča po 65. členu ZUS-1 nanaša na primere, ko so izčrpana vsa pravna sredstva po ZUP, pristojni organ pa je organ, zoper katerega akt ni pritožbe v upravnem postopku, torej to v konkretnem primeru ne more biti svet fundacije kot organ prve stopnje. Če se v upravnem sporu izpodbija akt, ki ne izpolnjuje formalnega in materialnega pogoja v celoti, ne gre za upravni akt, ki je lahko predmet presoje v upravnem sporu, zato je treba tožbo zavreči kot nedovoljeno. Enako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v zadevi I Up 49/2009.

Ker tožeča stranka ni izkazala, da so v obravnavani zadevi podane procesne predpostavke za upravni spor iz tretjega in tudi ne iz četrtega odstavka 28. člena ZUS-1, je tožba tožeče stranke preuranjena. Sodišče jo je zato v skladu s 7. točko 1. odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

K 2. točki izreka:

Stroškovni zahtevek tožeče stranke je sodišče zavrnilo na podlagi določbe četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi.