Administrative court allows temporary order request, overturning first-instance rejection due to lack of res judicata identity.

Tožbi se ugodi, sklep Upravne enote Ljubljana, št. 301-137/1993-414 z dne 9. 4. 2010 se odpravi in zadeva vrne prvostopnemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 350,00 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

[JEDRO]

O predlogu z vsebino, ki izhaja iz predloga, še ni bilo odločeno, kljub istemu premoženju in zavezancu, saj je tožeča stranka ni utemeljevala na istem dejanskem stanju. Za odločitev, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, bi bila potrebna identičnost dejanskega stanja in pravne podlage.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopni organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel predlog tožeče stranke z dne 29. 3. 2010 za izdajo začasne odredbe, s katero se pravni osebi A. d.d. prepove prodaja 12/100 nepremičnine parc. št. 173/4, vpisane pod vl. št. 605 k.o. ..., do pravnomočnega dokončanja denacionalizacijskega postopka, ki se vodi pod opr. št. 301-173/1993 pred naslovnim organom. V obrazložitvi organ ponavlja obrazložitev iz sodbe naslovnega sodišča I U 558/2009 z dne 16. 2. 2010, v kateri se je sodišče postavilo na stališče, da v obravnavani zahtevi za denacionalizacijo premoženja družbe B. d.d. ni bilo zadoščeno določbi 41. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) o potrebnem zavarovanju upravičenj do denacionalizacije kot pogoja za vračilo nepremičnine v naravi. V nadaljevanju citira 68. člen ZDen, po katerem se lahko izda sklep za zavarovanje zahtev za denacionalizacijo, če je vrnitev nepremičnine verjetno izkazana. Iz spisne dokumentacije v spisu izhaja, da je vlagateljica C.C. v dosedanjem postopku pri naslovnem upravnem organu za isto nepremičnino in proti istemu zavezancu že vložila predlog za začasno odredbo po 68. členu ZDen ter da je bil njen predlog pravnomočno zavrnjen z odločbo Ministrstva za gospodarske dejavnosti z dne 21. 1. 2006, na podlagi ugotovitve, da je v konkretnem delu denacionalizacijskega zahtevka podana ovira za vrnitev nepremičnine v naravi in tako ni izpolnjen temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe – verjetnost zahtevka. Iz navedenega razloga, ker je bilo o predlogu za izdajo začasne odredbe, ki se je nanašal na isto premoženje in isto pravno osebo, katero vlagateljica šteje kot zavezanca za vrnitev, v dosedanjem postopku denacionalizacije že pravnomočno odločeno, je upravni organ na podlagi določbe 2. odstavka 125. člena ZUP/86 ponovni predlog za začasno odredbo zavrgel.

Drugostopni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil. V obrazložitvi se strinja z navedbo, da bi lahko prvostopni organ predlog zgolj zavrnil in ne zavrgel, ker ne gre za res iudicata. Vendar pa meni, da je predhodno organ pravilno ugotovil, da verjetnost zahtevka ni izkazana, zato nepravilnost v izreku na pravico nima nobenega vpliva, ker z zahtevkom za vrnitev premoženja v naravi predlagateljica ne more uspeti.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je zavrženje predloga za izdajo začasne odredbe v nasprotju z Zakonom o upravnem postopku. Njeno vlogo za izdajo začasne odredbe bi lahko organ kvečjemu zavrnil in ne zavrgel, kar je pravilno ugotovil že drugostopni organ in je na ta način prvostopni organ kršil določbe ZUP. Začasno odredbo po 68. členu ZDen je mogoče večkrat vlagati in o njej večkrat odločati. V konkretnem postopku je tožeča stranka vložila predlog za izdajo začasne odredbe in predložila dokaze, da A. d.d. prodaja nepremičnino, ki je v denacionalizacijskem postopku. Po mnenju tožeče stranke je bila njena zahteva utemeljena, saj bi v slučaju prodaje te nepremičnine le-te ne mogla dobiti vrnjene. Ne strinja se s stališčem, da vračilo v naravi ne bi bilo možno. Bistvo v zadevi je, da je Agencija RS za prestrukturiranje in privatizacijo s svojim sklepom z dne 7. 10. 1997, ki je dokončen, prekinila s sklepom Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj z dne 7. 10. 1997 obnovljeni postopek lastninskega preoblikovanja družbe A. d.d. do pravnomočne odločitve prvostopnega organa za vračilo nepremičnine v denacionalizacijskem postopku, ki še ni zaključen. Tožeča stranka je tudi naredila vse, kar je bilo potrebno, da zavaruje svoje interese, skladno z določili Zakona o privatizaciji in določili ZDen. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponoven postopek oziroma podrejeno, da s sodbo sodišče samo odloči o stvari ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

Stranka z interesom v tem postopku A. d.d. na tožbo ni odgovorila.

Tožena stranka v zadevi odgovora na tožbo ni podala, pošilja pa upravne spise.

Tožba je utemeljena.

V zadevi je sporen sklep o zavrženju predloga tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagala, da se pravni osebi A. d.d. prepove prodaja nepremičnine parc. št. 173/4 vl. št. 605 k.o. ... do dokončanja denacionalizacijskega postopka.

Razlog za zavrženje, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa je, da je bilo o predlogu za izdajo začasne odredbe, ki se je nanašal na isto premoženje in isto pravno osebo, katero vlagateljica šteje za zavezanca za vrnitev v postopku denacionalizacije, že pravnomočno odločeno. Organ je utemeljil zavrženje na določbi 2. odstavka 125. člena ZUP/86, ki določa, da organ v primeru, če vidi iz vložene strankine zahteve, da po veljavnih predpisih ni pogojev za uvedbo postopka, izda o tem sklep. Drugostopni organ je na pritožbo vlagateljice navedel, da prvostopni organ ni mogel uporabiti v obravnavanem primeru določbe 2. odstavka 125. člena ZUP/86 za zavrženje predlaga, ker v primeru vloženega predloga za izdajo začasne odredbe ne gre za res iudicata. O predlogu z vsebino, ki izhaja iz predloga, še ni bilo odločeno, kljub istemu premoženju in zavezancu, saj je tožeča stranka ni utemeljevala na istem dejanskem stanju. Za odločitev, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, bi bila potrebna identičnost dejanskega stanja in pravne podlage. Drugostopni organ je nepravilnost opazil, vendar je s svojo obrazložitvijo, da tožeča stranka nima verjetnega izgleda za ugoditev začasni odredbi, torej da bi jo organ prve stopnje sicer moral zavrniti, ker pa gre v obeh primerih (zavrženje ali zavrnitev) za negativno odločitev, to na pravice tožeče stranke nima vpliva, ni saniral. Organ prve stopnje je zavrgel predlog, ker je menil, da formalne procesne predpostavke predlagane začasne odredbe niso podane. Navedeno pa je iz razlogov, navedenih zgoraj (in že v obrazložitvi organa druge stopnje) organ prve stopnje napačno ocenil, zato je sodišče njegovo odločitev odpravilo. V ponovnem postopku bo potrebno predlog za izdajo začasne odredbe obravnavati po vsebini.

Ker je sodišče izpodbijano odločitev odpravilo in vrnilo organu v ponoven postopek, v katerem bo potrebno predlog za izdajo začasne odredbe obravnavati po vsebini, se do vsebinskih ugovorov tožeče stranke ne opredeljuje.

Ker je bilo v obravnavani zadevi napačno uporabljeno procesno pravo, je sklep prvostopnega organa nezakonit. Sodišče ga je na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji; v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo v smislu 3. odstavka istega člena vrnilo prvostopnemu organu v ponoven postopek.

Ker je tožeča stranka v tem upravnem sporu uspela, ji je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 350,00 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, Uradni list RS, št. 24/07). Stroške ji je dolžna povrniti tožena stranka v roku 15 dni od prejema sodbe.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.