Appeal allowed; appeal court quashes first instance judgment for procedural violation regarding missing reasons for decision.

Pritožbi se ugodi in se v izpodbijanem delu (2. točka izreka) sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter v tem obsegu zadeva vrne v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Če nepremičnina ni razdeljena, solastnika ne moreta zahtevati plačila uporabnine za točno določen posamični del nepremičnine od drugega solastnika.

[OBRAZLOŽITEV]

(1) Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo mesečne uporabnine v višini stotih zneskov po 87,41 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska uporabnine do plačila (kot je razvidno iz 2. točke izreka sodbe). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo.

(2) Zoper sodbo (očitno proti delu, ki je zanjo neugoden; točka 2.) se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev postopka, zmotne uporabe materialnega prava in napačne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da navedeno sodbo razveljavi. Priglaša pritožbene stroške. Pritožnica navaja, da med solastniki stanovanjske hiše, katere solastnica je tudi sama do 11/300, nikoli ni bilo dogovorjeno, kaj predstavlja njihov solastniški delež v naravi oziroma med njimi ni bila sklenjena pogodba o razdružitvi solastne stvari. Solastniški deleži so tako izraženi le glede na celotno hišo, zaradi česar tožnika ne moreta izkazati, da sta solastnika točno določenega stanovanja, v katerem prebiva toženka. Zato meni, da tožnika nista aktivno legitimirana v predmetni pravdni zadevi. Toženka se prav tako ne strinja z odločitvijo sodišča glede teka zamudnih obresti od dneva pridobitve koristi oziroma od zapadlosti posameznega mesečnega zneska uporabnine. Po njenem prepričanju ni bila nepoštena, saj uporablja stanovanje v hiši, katere solastnica je in v kateri lastnina posameznih stanovanjskih enot ni bila nikoli določena.

(3) Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša svoje stroške odgovora na pritožbo.

(4) Pritožba je utemeljena.

(5) Kljub temu da pritožnica procesnih kršitev konkretno ne opredeli, pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa ugotavlja, da sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje razlogov o odločilnem dejstvu (obstoju sporazuma o delitvi solastne stvari), zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti in je s tem podana absolutna bistvena kršitev postopka po 14. tč. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami; ZPP).

(6) Tožnika s tožbo zahtevata plačilo uporabnine za stanovanje, ki predstavlja del nepremičnine, to je večstanovanjske stavbe, ki je v solasti več lastnikov. Iz trditev tožeče stranke izhaja, da naj bi bila nepremičnina s sporazumom med solastniki razdeljena tako, da tožnikoma pripada 5/6, toženki pa 1/6 spornega stanovanja. Obstoju takšnega sporazuma o delitvi nepremičnine je toženka, kot na to opozarja tudi v pritožbi, vseskozi nasprotovala.

(7) Glede na navedeno bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je bila nepremičnina v skladu s sporazumom med vsemi solastniki, vključno s toženko, razdeljena tako, kot trdita tožnika. Solastniki lahko sporazumno določijo način delitve stvari (4. odst. 16. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 6-88/1980, zdaj enako 1. odst. 70. čl. Stvarnopranega zakonika, ur. l. RS, št. 87/2002; SPZ). Dokazno breme o obstoju in vsebini tega sporazuma pa je na tožeči stranki. Sodišče prve stopnje, ki bi torej kot predhodno vprašanje moralo rešiti vprašanje obstoja in vsebine sporazuma o delitvi nepremičnine, je v obrazložitvi svoje sodbe sicer navedlo, da dejstvo, da so solastniki sporazumno določili način delitve večstanovanjske hiše in da tožnikoma pripada solastninska pravica ravno na spornem stanovanju, izhaja iz predloženih kupoprodajnih pogodb. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da to dejstvo iz predloženih pogodb ne izhaja, saj se navedene pogodbe samo sklicujejo na tak sporazum (in tako predstavljajo kvečjemu posreden dokaz o obstoju sporazuma). Tožena stranka tudi ni pogodbena stranka nobene izmed predloženih pogodb.

(8) Drugih razlogov o obstoju in vsebini sporazuma sodišče prve stopnje ne podaja. Izpodbijane sodbe tako ni mogoče preizkusiti, saj ne vsebuje razlogov o odločilnem dejstvu. Od ugotovitve o obstoju sporazuma z vsebino, kot jo zatrjuje tožeča stranka, je namreč odvisna odločitev o tem, ali in v kakšnem obsegu je podana aktivna (stvarna) legitimacija tožeče stranka, s tem pa utemeljenost tožbenega zahtevka. Če nepremičnina ni razdeljena, solastnika ne moreta zahtevati plačila uporabnine za točno določen posamični del nepremičnine od drugega solastnika.

(9) V primeru, da tožeča stranka obstoja sporazuma, kot ga zatrjuje, ne bi dokazala, lahko sicer še vedno zahteva plačilo uporabnine za uporabo solastne stvari, v kolikor toženka nepremičnino uporablja preko obsega svojega solastnega deleža, vendar le v razmerju do svojega idealnega deleža na celotni nepremičnini, in če dokaže, da toženka uporablja več, kot znaša njen delež (na nerazdeljeni stvari) (66. čl. SPZ).

(10) Glede na ugotovljeno kršitev je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 354. čl. ZPP), tekom katerega naj le-to presoja obstoj in vsebino sporazuma o delitvi solastne stvari, o tem izvede dokaze, ki jih je predlagala tožeča stranka, nato pa ponovno odloči o zahtevku in za svojo odločitev navede jasne in dovolj izčrpne razloge, da bo odločitev mogoče preizkusiti.

(11) Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3.odst.165. čl. ZPP.