Appeal dismissed; claim for land registry deed barred by general five-year limitation period under ZOR.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe appellate court dismissed the appellant's appeal and upheld the first-instance judgment rejecting the claim for a land registry deed. The appellant argued that the claim did not expire under the old Obligations Act and that the defendant's offer to issue the deed interrupted the limitation period. The court ruled that since the specific provision was absent, the general five-year limitation period applied, rendering the claim time-barred, and found no grounds for acquisition by prescription.
Legislator headnote
AI generatedZOR 350. člen; SPZ 269. odst. 1, 43. odst. 2: Where a specific limitation period for claims for issuance of land registry deeds is not stipulated in the Obligations Act, the general five-year limitation period applies, and such a claim is time-barred if the limitation period has elapsed.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.
Tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.
[JEDRO]
ZOR res ni vseboval posebne določbe o zastaralnem roku za terjatve na izstavitev zemljiškoknjižne listine (kot jo vsebuje OZ v 350. členu), zato je zanjo veljal splošen petletni zastaralni rok.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožeča stranka lastnica do celote tistega dela parcele številka 397 k.o. X., ki bi po nepravnomočni odločbi Mestne geodetske uprave Ljubljana, št. 453/3-372/93 z dne 23.3.1995 pridobil številko 397/3 k.o. X. in do ene polovice tistega dela parcele, ki bi po isti odločbi pridobil številko 397/2 k.o. X. in da je toženec dolžan dopustiti parcelacijo skladno z navedeno upravno odločbo ter dolžnici izstaviti listino po kateri se bo pri parceli št. 397/3 k.o. X. in pri eni polovici parcele 397/2 k.o. X. vknjižila lastninska pravica na njeno ime. Tožnica je dolžna tožencu povrniti tudi njegove stroške pravdnega postopka v višini 688,50 EUR.
Pritožbo zoper sodbo vlaga tožeča stranka, pri čemer sodbo izpodbija v celoti iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da naša zakonodaja pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju: OZ) ni poznala roka za zastaranje terjatve na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Veljalo je, da stvarnopravni zahtevki, vključno z zahtevkom na izstavitev zemljiškoknjižne listine, nikoli ne zastarajo. Poleg tega je izjavo tožene stranke v odgovoru na tožbo, da je pripravljena izstaviti ustrezno listino, mogoče razumeti kot priznanje dolga, s čimer se zastaranje pretrga. Pritožnica izpodbija tudi razloge glede priposestvovanja lastninske pravice, saj je sodišče pri ugotavljanju dobrovernosti in računanju priposestvovalne dobe napačno upoštevalo datum vložitve tožbe, to je 24.7.2003 in ne datum spremembe tožbe, ko je tožnica postavila zahtevek iz naslova priposestvovanja. Poleg tega pa ima tožnica predmetne nepremičnine v posesti vse od sklenitve darilne pogodbe z materjo, to je od 14.3.1979 dalje. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.
Pritožba ni utemeljena.
Tožeča stranka pri uveljavljanju tožbenega zahtevka izhaja iz dveh pravnih podlag, obligacijske in stvarnopravne. Pri zahtevku obligacijske narave, torej na dopustitev parcelacije in izstavitev zemljiškoknjižne listine, se tožnica opira na nepravnomočno odločbo upravnega organa, s čimer v tej pravdi dejansko želi izposlovati njeno pravnomočnost, takšnega pravnega varstva pa ji pravdno sodišče ne more nuditi. Položaj tako ni rešljiv v pravdnem, temveč v zapuščinskem postopku, kjer je še odprt pogoj iz dednega dogovora. Pa tudi sicer pritožnica nima prav, ko trdi, da Zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29-462/1978 in nadaljnji, v nadaljevanju: ZOR) zastaralnega roka za terjatve na izstavitev listine ni poznal. ZOR res ni vseboval posebne določbe o zastaralnem roku za tovrstne terjatve (kot jo vsebuje OZ v 350. členu), zato je zanjo veljal splošen petletni zastaralni rok. Tako velja ugotoviti, da tudi če bi sledili tožničinemu razlogovanju in bi ta s sklenitvijo dednega dogovora pridobila terjatev na izstavitev zemljiškoknjižne listine, je imela pravico terjati izpolnitev te obveznosti po sklenitvi dednega dogovora dne 4.8.1993 in je terjatev do vložitve tožbe 24.7.2003 že zastarala. S tem pa odpade tudi vprašanje pretrganja zastaranja z dejanji toženca tekom predmetne pravde.
Izpolnjeni pa niso niti pogoji za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravil o priposestvovanju. Sodišče je pri ugotavljanju priposestvovalne dobe pravilno uporabilo določbi drugega odstavka 43. člena v zvezi s prvim odstavkom 269. člena Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/2002 in nadaljnji, v nadaljevanju: SPZ) in zaključilo, da velja upoštevati dobo 10 let. Tožnica razlogovanje sodišče razume napačno, saj je to zaključilo, da najkasneje ob vložitvi tožbe dne 24.7.2003 ni bila več dobroverna, ker se je najkasneje tedaj morala zavedati, da ni lastnica sporne nepremičnine. Zaključek sodišče je popolnoma pravilen, saj že iz trditvene podlage tožnice izhaja, da je ta zaradi od nemožnosti vknjižbe na podlagi darilne pogodbe z materjo leta 1979 vedela, da ni lastnica predmetne nepremičnine.
Pritožbeno sodišče je zato pritožbo na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007-UPB3, 45/2008, v nadaljevanju: ZPP) zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), saj odgovor na pritožbo ni prispeval k razjasnitvi zadeve v pritožbeni fazi.