Appeal dismissed; prior Ombudsman procedure mandatory prerequisite for State Compensation claims under ZVPSBNO.

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

[JEDRO]

Postopek pred Državnim pravobranilstvom iz 19. člena ZVPSBNO je obvezen predhodni postopek poizkusa mirne rešitve spora in s tem procesna predpostavka za dopustnost tožbe iz 20. člena ZVPSBNO za povrnitev škode (zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja).

[OBRAZLOŽITEV]

:

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožbo zaradi plačila odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, zavrglo in odločilo, da sta tožnika dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 1.006,60 EUR v 15. dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sklep sta tožnika vložila pravočasno pritožbo „iz vseh pritožbenih razlogov“ in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in o zadevi vsebinsko odloči tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da je sodišče prve stopnje ravnalo napačno, ko je svojo odločitev oprlo zgolj na določbe Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja – ZVPSBNO. Upoštevati bi moralo, da sta pravni temelj zahtevka tudi določbi 23. in 26. člena Ustave RS, predvsem v delu škode, ki je tožnikoma nastala zaradi dolgotrajnosti postopka, ki je trajal skoraj 11 let, že pred uveljavitvijo ZVPSBNO. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo tožbo potrebno zavreči, ker je bila vložena pred pravnomočnim zaključkom postopka, na katerega se nanaša zahteva za pravično zadoščenje. Če bi bilo to res, bi pretežni del škode že zastaral in bi država na ta način z enostavnim ugovorom zastaranja, izničila namen določb 23. in 26. člena Ustave RS, pa tudi določb ZVPSBNO. ZVPSBNO res določa, da stranka lahko predlog za poravnavo vloži pri Državnem pravobranilstvu najkasneje v 9. mesecih po pravnomočni rešitvi zadeve, vendar to ne pomeni, da stranka tega ne more storiti že prej. Pred vložitvijo tožbe sta tožnika izkoristila vsa pravna sredstva, nadzorstvene pritožbe in zahtevek na pravobranilstvo. Poleg tega je bil pravdni postopek, na katerega se nanaša zahteva za plačilo pravične odškodnine, končan dne 29.1.2008, torej v teku tega pravdnega postopka, v katerem je bila zadnja obravnava 20.4.2009. Sodišče pa odloča glede na stanje zadnje obravnave. Nezakonita je tudi odločitev o stroških postopka, ki jih je sodišče toženi stranki odmerilo po Odvetniški tarifi, kljub temu, da tožene stranke v postopku ni zastopal odvetnik.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče sprejema stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno vse zahtevke strank, ki so vloženi po 1.1.2007, zaradi zatrjevane kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, presojati po določbah Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Ur. l. RS, št. 49/2006 – ZVPSBNO). Strinja se tudi z zaključkom, da je mogoče predlog za poravnavo pri Državnem pravobranilstvu na podlagi 19. člena in tožbo za povrnitev škode na podlagi 20. člena tega zakona, vložiti šele po pravnomočnosti zadeve, v kateri naj bi bila kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, v konkretnem primeru pravdne zadeve P 318/2007, ki se je vodila pri Okrožnem sodišču v Kopru. Ta je bila pravnomočno zaključena dne 29.1.2008, tožnik pa je predlog za poravnavo pri Državnem pravobranilstvu vložil že dne 28.2.2007, tožbo za povrnitev škode pa 23.1.2008, oboje torej preuranjeno. Res je bila zadeva P 318/2007 ob odločanju sodišča prve stopnje 20.4.2009, že pravnomočno zaključena in bi bilo torej šteti, da je bil ob odločanju sodišča prve stopnje procesni pogoj pravnomočnosti izpolnjen, vendar je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe kljub temu pravilna. Postopek pred Državnim pravobranilstvom je obvezni predhodni postopek poizkusa mirne rešitve spora in s tem procesna predpostavka za dopustnost tožbe za povrnitev škode na podlagi 20. člena ZVPSBNO (primerjaj tudi 14. člen Zakona o državnem pravobranilstvu, Ur. l. RS, št. 20/97 s spremembami in dopolnitvami – ZDPra). Dopisovanja med tožnikoma in Državnim pravobranilstvom (prilogi A13 in A14), zaradi izostanka pogoja za vodenje takšnega postopka – pravnomočnosti zadeve, v kateri naj bi bila kršena pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ni mogoče šteti za postopek, izveden pred Državnim pravobranilstvom v smislu določbe 19. člena ZVPSBNO. Tako ni mogoče šteti, da je bila ta procesna predpostavka izpolnjena, zato je sodišče prve stopnje tožbo pravilno in zakonito zavrglo (274. člen ZPP).

Podrejeno pritožbeno sodišče še dodaja, da pravica do sojenja brez nepotrebnega odločanja ni osebnostna pravica, zato nepremoženjska škoda zaradi kršitve te pravice ni pravno priznana in tožnika ne bi bila uspešna, tudi, če bi sodišče njun zahtevek obravnavalo po 26. členu Ustave v povezavi z določbami OZ oziroma ZOR (primerjaj odločbi VS RS II Ips 591/2008 in II Ips 305/2009).

Pravilna je tudi odločitev glede povrnitve pravdnih stroškov, odmera pa je skladna z določbo 16. člena ZDPra, ki določa, da se stroški zastopanja državnega pravobranilstva v postopkih pred sodišči in upravnimi organi obračunavajo po tarifi o odvetniških storitvah.

Glede na povedano je pritožba neutemeljena, zato jo je pritožbeno zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku).