Legislator Case Law & Legislation
VSL sklep II Cp 2753/2009 ECLI:SI:VSLJ:2009:II.CP.2753.2009 AI generated

Appeal partially allowed; court ruled temporary order expired by law, making revocation unnecessary but costs borne by applicant.

Case Number VSL sklep II Cp 2753/2009
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Partially Allowed

Legislator summary

AI generated

The appellate court partially allowed the appeal, modifying the lower court's decision regarding the allocation of costs for a request to revoke a temporary order. The plaintiff argued the temporary order had expired by law, rendering the lower court's revocation decision unnecessary and legally flawed. The court agreed the order had expired under the Enforcement and Security Act, but found the lower court's procedural action did not harm the plaintiff's legal interest, thus leaving the revocation decision intact while shifting the specific costs to the applicant.

Legislator headnote

AI generated

278. odstavek 1. ZIZ; 365. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ: When a temporary order expires by law, the court must revoke enforcement acts by default, but revoking the order itself is unnecessary; costs for an applicant's request to revoke an expired order are borne by the applicant.

Keywords

AI generated
temporary order expiration enforcement act revocation costs allocation land registry entry ZIZ enforcement law ZPP procedural law legal interest preservation

Cited Legislation

AI generated
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožbi se delno ugodi in se sklep v 3. točki izreka spremeni tako, da se predlog tretje toženke V.J. za povrnitev stroškov v zvezi s predlogom za razveljavitev začasne odredbe, z dne 14.4.2009, zavrne;

sicer se pritožba zavrne in sklep v preostalem izpodbijanem ugodilnem delu, potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Če poteče čas, za katerega je bila začasna odredba izdana, sodišče s sklepom ustavi postopek in razveljavi opravljena dejanja, to pa so neposredna dejanja izvršbe in zavarovanja. Ne razveljavi pa sklepa o zavarovanju z začasno odredbo, saj je ta prenehal veljati že po samem zakonu, s potekom časa, za katerega je bila začasna odredba izdana.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se začasna odredba istega sodišča opr. št. P 493/2002 z dne 5.2.2004, razveljavi v delu, kolikor je bilo z njo dolžniku DD, z.o.o. prepovedano odtujiti in obremeniti nepremičnine v vl. št. AA k.o. M., v presežku pa je predlog (tretje toženke za razveljavitev začasne odredbe) zavrnilo (1. točka izreka); zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Črnomlju odredilo izbris zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve pri nepremičnini parc. št. BB, pripisani pri vl.št. AA k.o. M., v lasti dolžnika DD (2. točka izreka) in odločilo, da je tožnica dolžna toženki V.J. povrniti stroške postopka v zvezi z začasno odredbo, v znesku 179,78 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Proti sklepu se tožnica pravočasno pritožuje zaradi napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog tretje toženke za razveljavitev začasne odredbe zavrne, s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da začasna odredba preneha veljati po samem zakonu po izteku roka, za katerega je izdana. To se je zgodilo tudi v konkretnem primeru in bi sodišče moralo po uradni dolžnosti odrediti izbris začasne odredbe v zemljiški knjigi. Sodišče pa je odločalo, kot da začasna odredba še velja, in o njenem obstoju meritorno odločilo. Predlog tretje toženke za razveljavitev začasne odredbe je bil neutemeljen, predlog za izbris iz zemljiške knjige pa nepotreben. Poleg tega bi tretja toženka lahko predlagala izbris začasne odredbe sama, že sklicujoč se na iztek roka, za katerega je bila izdana. Stroški, ki so bili naloženi v plačilo tožnici, tako niso potrebni stroški in jih tožnica ni dolžna nositi.

Pritožba je delno utemeljena.

Prav ima pritožba, da je začasna odredba izdana dne 5.2.2004, v obravnavanem obsegu (kolikor se nanaša na nepremičnino parc. štev. BB k.o. M.) že prenehala veljati, saj je že potekel čas, za katerega je bila izdana. V takšnem primeru sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti ustavi postopek (zavarovanja) in razveljavi opravljena dejanja (1. odstavek 278. člena Zakona o izvršbi in zavarovanja – ZIZ). Ker je začasna odredba torej prenehala veljati že zaradi poteka časa zaradi katerega je bila izdana, je odločitev sodišča prve stopnje o razveljavitvi začasne odredbe nepotrebna, pa tudi materialnopravno zmotna. Zakonska določba o razveljavitvi opravljenih dejanj, se nanaša le na opravljena dejanja izvršbe in zavarovanja, ne pa na izdano začasno odredbo, ki je v primerih iz 1. odstavka 278. člena ZIZ, že prenehala veljati. Vendar pa odločitev sodišča prve stopnje v 1. točki izreka o delni razveljavitvi začasne odredbe, v ničemer ne poseže v pravni interes pritožnice – tožnice. Zato pritožbeno sodišče v to odločitev sodišča prve stopnje ni poseglo.

Glede na obrazloženo pa je pravilna in zakonita odločitev sodišča prve stopnje, ki je zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Črnomlju odredilo izbris zaznambe prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnine parc. št. BB k.o. M., v lasti dolžnika DD (1. odstavek 278. člena ZIZ). Kot rečeno, je sklep o ustavitvi postopka in razveljavitvi opravljenih dejanj (izvršbe in zavarovanja) sodišče dolžno sprejeti po uradni dolžnosti, ni pa nič narobe, da predlog za izdajo takšnega sklepa, vloži tudi dolžnik. Dolžnik v postopku zavarovanja pa je bil v konkretnem primeru DD in ne tretja toženka. Njen predlog z dne 14.4.2009 ( predlog za izbris začasne odredbe) je tako mogoče šteti le kot pobudo sodišču za izdajo izpodbijanega sklepa. Stroški, ki so ji s tem nastali, pa seveda niso stroški potrebni za izvršbo (5. odstavek 38. člena ZIZ), niti stroški, ki bi jih tretji toženki neutemeljeno povzročila tožnica (6. odstavek 38. člena ZIZ). Te stroške zato nosi tretja toženka sama.

Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sklep v 3. točki izreka spremenilo tako, da je odločilo, da tretja toženka sama nosi stroške predloga z dne 14.4.2009 (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), sicer pa je pritožbo zavrnilo in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Ker je pritožnica s pritožbo uspela le delno in to le glede stroškov postopka, je sodišče odločilo, da sama nosi stroške pritožbenega postopka (2. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).