Appeal dismissed; noise exceeding tolerance warrants compensation for mental suffering under Article 179 of the Obligations Code.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita sami, vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Tožnik kot oškodovanec je upravičen do pravične denarne odškodnine po kriterijih iz 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), za telesne bolečine, duševne bolečine in za strah, ki izvirajo iz posega v njihovo pravico do zdravega življenjskega okolja, ki je ustavna pravica in pripada vsakomur, država pa jo mora zagotavljati, pri čemer tak poseg predstavlja v našem primeru imisija hrupa, nad tolerančno mero.

[OBRAZLOŽITEV]

. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo dosodilo tožeči stranki plačilo 1.200,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 7. 2006 do plačila ter v presežku zahtevek zavrnilo, hkrati pa naložilo plačilo pravdnih stroškov 519,04 EUR v plačilo toženi stranki.

2. Zoper to sodbo se pravočasno po zakonitem zastopniku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga njeno spremembo, podrejeno njeno razveljavitev. Meni, da je tožniku glede na ugotovljeno jakost hrupa, čas izpostavljenosti in upoštevaje njegovo izpovedbo sodišče prve stopnje prisodilo previsok znesek odškodnine. Le-ta ni prisojena z vidika individualizacije in objektivizacije, še zlasti v primerjavi s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih, pri čemer pritožba citira dosedanjo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS za identične primere kot npr.: II Ips 148/2007, II Ips 813/2007, II Ips 940/2007, II Ips 409/2009 itd.. Nazadnje graja tudi odločitev o stroških postopka, sklicujoč se pri tem na načelo vesti in poštenja (9. in 11. člen ZPP), ki ga mora upoštevati stranka v pravdnem postopku ter obseg uveljavljanih stroškov omejiti na najmanjšo možno mero, sodišče pa mora onemogočiti vsako zlorabo pravic (prvi odstavek 11. člena ZPP). Meni, da je bila za uveljavitev tožbenega zahtevka poleg tožbe in prve pripravljalne vloge potrebna še vloga z dne 14. 5. 2008, medtem ko druga pripravljalna vloga z dne 27. 11. 2007 za pravdo ni bila potrebna, saj je tožeča stranka v njej ponavljala že povedano, razpravljala o nebistvenih vprašanjih in ni navedla ničesar, kar ne bi mogla že v tožbi oziroma prvi vlogi ali na narokih. Zato ji je bilo neupravičeno priznanih 300 točk za to vlogo.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe ter meni, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna tudi v primerjavi s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (sodba II Ips 318/2010, II Ips 335/2010).

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka utrpela nepremoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostne pravice oziroma kršitve njene pravice do zdravega življenjskega okolja, ki presega običajne meje.

6. Uradni preizkus pokaže, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP sodišče druge stopnje. Ugotoviti je, da je bilo v zadevi v celoti in popolnoma ugotovljeno dejansko stanje ter so bila ugotovljena vsa pravno odločilna dejstva, sodišče prve stopnje pa je pri svoji odločitvi pravilno uporabilo materialno pravo. V izogib nepotrebnemu ponavljanju se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi v zvezi z višino odmerjene (in dosojene) odškodnine, hkrati pa ugotavlja, da je pravilna tudi odločitev o pravdnih stroških. Zgolj zaradi pritožbenih izvajanj sodišče druge stopnje še dodaja:

7. Tožnik kot oškodovanec je upravičen do pravične denarne odškodnine po kriterijih iz 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), za telesne bolečine, duševne bolečine in za strah, ki izvirajo iz posega v njihovo pravico do zdravega življenjskega okolja, ki je ustavna pravica in pripada vsakomur, država pa jo mora zagotavljati, pri čemer tak poseg predstavlja v našem primeru imisija hrupa, nad tolerančno mero (1).

8. Neutemeljena je pritožbena graja tožene stranke zoper odmerjeno (in dosojeno) višino odškodnine kot previsoko.

9. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so:

stanovanjska hiša v kateri živi tožnik je od ceste G-1/336 oddaljena 30 do 40 m

v nočnem času so bile v letu 2007 presežene mejne vrednosti hrupa za 1 DBA, v letu 2008 pa za 2 DBA,

tožnik je bil izpostavljen prekomernemu hrupu le v nočnem času od začetka leta 2007 do 14. 8. 2008, skoraj 20 mesecev,

v navedenem času je tožnik opravljal dela avtoprevoznika, zato je bil doma le zvečer in ponoči ter ob koncih tedna, občasno pa odsoten tudi po 2 dni,

ob prisotnosti doma je zelo slabo spal, bil je utrujen in napet, kar je od njega zahtevalo dodatne napore, da je lahko varno opravljal svoje delo.

10. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje je tudi po oceni pritožbenega sodišča odmerjena odškodnina v višini 1.200,00 EUR ustrezna satisfakcija tožniku za povzročeno mu škodo. V tej odškodnini so bili upoštevani tako subjektivni dejavniki (dejanske okoliščine glede konkretne izpostavljenosti hrupu, upoštevaje pri tem izpovedbo tožnika), kakor tudi objektivni dejavniki (oddaljenost od ceste, trajanje hrupa nad mejnimi vrednostmi in drugo). Ob upoštevanju vseh dejavnikov, ki so vplivali na intenzivnost in trajanje tožnikovih duševnih bolečin, odmerjena odškodnina ne odstopa od v sodni praksi odmerjenih odškodnin v podobnih primerih. Pri tem sodišče druge stopnje ni odgovarjalo na vsak konkreten judikat, kot ga navaja pritožba, saj je sodišču druge stopnje znana sodna praksa. Sicer pa gre v obravnavanem primeru za specifičen primer tj. za relativno kratko časovno obdobje trajanja kršitve pravice do zdravega življenjskega okolja ter specifičnosti v zvezi s prisotnostjo tožnika doma in pa vplivanjem hrupa na opravljanje njegovih delovnih dolžnosti (poklicni voznik mora biti pri vsakodnevni vožnji nedvomno spočit in zbran za varno vožnjo).

11. V posledici navedenega pritožba tožene stranke ni utemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo skladno z določbo 353. člena ZPP.

12. Nenazadnje ni utemeljena pritožbena graja zoper odločitev o pravdnih stroških. Tako tožena stranka zatrjuje, da ni bila potrebna druga pripravljalna vloga z dne 27. 11. 2007, ker je v njej tožeča stranka ponavljala že povedano ter razpravljala o nebistvenih vprašanjih za pravdo, navedla pa ni ničesar, kar ne bi mogla že v tožbi oziroma prvi pripravljalni vlogi ali na narokih. Takšna pritožbena izvajanja so po oceni sodišča druge stopnje povsem nekonkretizirana in pavšalna. Zaradi njihove neobrazloženosti jih sodišče druge stopnje ne more preizkusiti, v tej posledici pa tudi ne odgovoriti nanje. Zakon ne daje podlage za raziskovalno dolžnost sodišča druge stopnje, da primerja med seboj pisne vloge strank po njihovi vsebini ter na ta način ugotavlja, kaj je že bilo oziroma kaj ni bilo povedano v postopku ter s tem v zvezi ali so bile te vloge utemeljene ali neutemeljene v smislu presoje njihove potrebnosti in posledično stroškovne odločitve. Pritožba mora v svojih razlogih sama izpostaviti konkretno dejansko stanje, da je možen njen pritožbeni preizkus. Ker pritožba tega konkretno ne izpostavlja je v delu, ko izpodbija stroškovno odločitev, neutemeljena.

13. Tožena stranka je s svojo pritožbo v celoti propadla, zato je dolžna sama nositi nastale ji stroške v zvezi s pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožeča stranka z odgovorom na pritožbo ni prispevala k rešitvi zadeve na drugi stopnji, zato je prav tako dolžna sama nositi stroške, ki so ji v zvezi s tem nastali (155. člen ZPP). Odločitev o stroških postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Sodba VSRS opr. št. II Ips 409/2009