Administrative court dismisses lawsuit against procedural interim ruling on land expropriation pending preliminary decision.

Tožba se zavrže.

Stroškovni zahtevek tožeče stranke se zavrne.

[JEDRO]

Izpodbijani sklep je procesni sklep, s katerim je sprejem odločitve o izdaji upravnega akta (odločbe o razlastitvi) začasno odložen do dokončne odločitve o predhodnem vprašanju (odločitve o evidentiranju parcelacije nepremičnin, ki sta v delu predmet razlastitve). Takega sklepa pa, ker ne gre ne za dokončen upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1 in ne za sklep iz 2. odstavka 5. člena ZUS-1, v upravnem sporu ni dovoljeno izpodbijati.

[OBRAZLOŽITEV]

Tožnik je 13. 1. 2011 vložil tožbo proti sklepu Upravne enote Novo mesto z dne 26. 8. 2010, s katerim je ta prekinila postopek, začet na zahtevo Mestne občine A. v upravni zadevi razlastitve dela nepremičnin s parc. št. 928/1 in 928/3, obe k.o. ..., do predložitve obvestila geodetskega organa o izvedeni parcelaciji zemljišč s parc. št. 928/1 in 928/3, Mestni občini A. pa naročila, da v roku 10 dni od dokončnosti sklepa prične postopek parcelacije navedenih zemljišč in predloži dokazilo o pričetem postopku parcelacije, sicer bo postopek ustavljen, in proti odločbi Ministrstva za okolje in prostor z dne 22. 11. 2010, s katerim je to odločitev upravne enote v izpodbijanem sklepu v delu spremenilo tako, da je odločilo, da se postopek prekine do dokončne odločbe o evidentiranju parcelacije nepremičnin s parc. št. 928/1 in 928/3. Tožnik sklep o prekinitvi postopka izpodbija, ker ni v skladu z 2. točko odločbe Upravne enote Novo mesto št. 352-25/208-7 z dne 17. 9. 2008, po kateri se (začne postopek razlastitve dela nepremičnin s parc. št. 928/1 in 928/3 in) Mestni občini A. dovoli izvedba postopka parcelacije, in sicer za zemljišče parc. št. 928/1 v izmeri 1.833 m2 ter parc. št. 928/3 v izmeri 2.000 m2, in ne v približno takih izmerah, kakor to izhaja iz izpodbijanega sklepa. Tožnik vlaga tožbo iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka ter nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču predlaga, naj sklep o prekinitvi postopka odpravi ter zadevo vrne v ponovni postopek upravni enoti, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Sodišče je tožbo moralo zavreči iz naslednjih razlogov:

Tožnik izpodbija dokončen sklep o prekinitvi razlastitvenega postopka, izdan na podlagi 1. odstavka 147. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 do 8/2010, ZUP) zaradi rešitve predhodnega vprašanja pri pristojnem organu (odločitve o evidentiranju parcelacije nepremičnin s parc. št. 928/1 in 928/3, obe k.o. ..., glede katerih je bil z odločbo upravne enote z dne 7. 9. 2008 uveden razlastitveni postopek in dovoljena izvedba parcelacije teh nepremičnin – 52. člen Zakona o evidentiranju nepremičnin, Uradni list RS, št. 47/2006, v zvezi s 1. odstavkom 102. člena Zakon o urejanju prostora, Uradni list RS, št. 110/02, 8/03, 33/07 ZPNačrt).

Izpodbijani sklep o prekinitvi postopka je procesni sklep (1. odstavek 147. člena ZUP). Ni upravni akt v smislu 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/2010, ZUS-1), saj z njim ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika (kot taka upravna akta bosta izdani odločba o evidentiranju parcelacije – 52. člen ZEN in odločba o razlastitvi – 1. odstavek 102. člena ZUreP-1, in zoper obe bo tožnik mogel uporabiti pritožbo in tožbo v upravnem sporu). Prav tako izpodbijani sklep ni sklep iz 2. odstavka 5. člena ZUS-1, s katerim bi bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Izpodbijani sklep je procesni sklep, s katerim je sprejem odločitve o izdaji upravnega akta (odločbe o razlastitvi) začasno odložen do dokončne odločitve o predhodnem vprašanju (odločitve o evidentiranju parcelacije nepremičnin, ki sta v delu predmet razlastitve). Takega sklepa pa, ker ne gre ne za dokončen upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1 in ne za sklep iz 2. odstavka 5. člena ZUS-1, v upravnem sporu ni dovoljeno izpodbijati. Zato je sodišče moralo tožbo zoper izpodbijani sklep na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 kot nedovoljeno zavreči; na tak razlog mora namreč sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas postopka (2. odstavek 36. člena ZUS-1).

Sodišče je po sodnici posameznici odločilo na podlagi 2. alinee 2. odstavka 13. člena ZUS-1 v zvezi s 3. odstavkom 36. člena ZUS-1.

Tožnikov stroškovni zahtevek pa je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče (med drugim) tožbo zavrže, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.