Legislator Case Law & Legislation
VSC sklep I Ip 102/2011 ECLI:SI:VSCE:2011:I.IP.102.2011 AI generated

Appeal dismissed; court correctly applied Austrian law to determine when interest stops accruing after reaching principal.

Case Number VSC sklep I Ip 102/2011
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The High Court in Celju dismissed the debtor's appeal against a first-instance ruling regarding the distribution of proceeds from the sale of real estate. The debtor argued that interest should have ceased accruing once it equaled the principal, citing Slovenian law, while the court correctly applied Austrian law due to the foreign legal element. The court found the first-instance judge acted properly by utilizing the Austrian rule that interest stops only if the creditor fails to sue promptly, as the creditor had already filed a lawsuit.

Legislator headnote

AI generated

ZIZ čl. 208; ZIZ čl. 207; ZPP čl. 350/II; When interest in enforcement proceedings involving foreign law reaches the principal, the court must apply the foreign law's rule on cessation of interest, not domestic law, provided the enforcement title is valid.

Keywords

AI generated
enforcement proceedings foreign law application interest cessation principal amount distribution of proceeds Austrian law enforcement title

Cited Legislation

AI generated
ZIZ čl. 208
Sodišče prve stopnje je s sklepom o poplačilu (ZIZ čl. 208) razdelilo kupnino, ki jo je prejelo s prodajo nepremičnin, v višini 227.320,74 EUR, po tem, ko je opravilo razdelitveni narok (ZIZ člen 207).
ZIZ člen 207
razdelilo kupnino, ki jo je prejelo s prodajo nepremičnin, v višini 227.320,74 EUR, po tem, ko je opravilo razdelitveni narok (ZIZ člen 207).
376. člen OZ
17. čl. ZIZ
Pri obračunu te terjatve je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo izvršilni naslov, zamudno sodbo Okrožnega sodišča v Celju in pravilno uporabilo določbo 17. čl. ZIZ.
ZPP čl. 350/II
Pri tem pa je moralo, ob pravilni uporabi materialnega prava (ZPP čl. 350/II) glede prenehanja teka obresti, v kolikor so dosegle in presegle glavnico, uporabiti avstrijsko pravo, ki ga je upnica tudi zatrjevala in upoštevala pri izračunu višine terjatve.
ZIZ čl. 207/III
Dolžnik je bil poučen o pravici (ZIZ čl. 207/III), da lahko samo še na razdelitvenem naroku izpodbija višino terjatve, torej je ne more več s pritožbo proti sklepu o poplačilu.
338. člen ZPP
339. člen ZPP

Cited Case Law

AI generated
Ustavnega sodišča U-I-300/04
40/2007) in na odločbo Ustavnega sodišča U-I-300/04, s katero je bil razveljavljen 1060.
zamudno sodbo Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. P 860/97 z dne 6. 2. 2001
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka. Upnik B. A. C. sam nosi stroške odgovora na pritožbo.

[JEDRO]

Sodišče prve stopnje ni ravnalo v nasprotju z izvršilnim naslovom, ko je ob pravilni uporabi materialnega prava po avstrijskem pravu odločalo o tem, ali obresti nehajo teči, ko dosežejo glavnico.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sklepom o poplačilu (ZIZ čl. 208) razdelilo kupnino, ki jo je prejelo s prodajo nepremičnin, v višini 227.320,74 EUR, po tem, ko je opravilo razdelitveni narok (ZIZ člen 207). Iz dobljene kupnine so bili poplačani stroški postopka in terjatve: prednostna terjatev D. u. R. S., D. u. C., terjatev A. S., Z. d. d.d., terjatev upnika T. d. o. o., T. c. ..., L., terjatev R. S., M. za f., D. u., D. urad H. in terjatev B. A. C. A.. Terjatve ostalih upnikov so ostale nepoplačane.

Dolžnik je vložil pravočasno pritožbo, v kateri uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Pritožbo je obrazložil samo glede poplačila upniku A. S. in B. A. C. Sodišču očita, da ni upoštevalo določbe 376. člena OZ, da obresti nehajo teči, ko vsota zapadlih pa neplačanih obresti doseže glavnico. A. S. je imela le terjatev glavnice v višini 20.040,57 EUR, zato so obresti v višini 44.771,44 EUR previsoke. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Napačno pa je sodišče izračunalo tudi terjatev upnika B. A. C. A. in je sledilo napačnemu stališču upnika glede teka obresti. Tek obresti bi moralo presojati po pravu Republike Slovenije. Izvršba je bila dovoljena na podlagi izvršilnega naslova, zamudne sodbe Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. P 860/97 z dne 6. 2. 2001. Zato bi sodišče moralo upoštevati zgolj ta izvršilni naslov in terjatev nima nikakršne povezave s pogodbenimi obveznostmi med upnikom in dolžnikom. Sodišču očita, da sklep nima konkretnih razlogov na kakšni podlagi je sodišče prišlo do obračuna terjatve glede tega upnika, saj so navedene le upnikove navedbe. Sodišče se o teh navedbah ni izjasnilo in zato v tem delu vidi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišču očita tudi zmotno uporabo materialnega prava in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in da se sklep spremeni ter upnikoma nerazdelno naloži v plačilo pritožbene stroške.

Odgovor na pritožbo je vložil upnik B. A. C., ki predlaga, da sodišče pritožbo zavrne in zahteva povrnitev stroškov odgovora za pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Ad 1) Glede terjatve A. S.

Sodišče prve stopnje je v sklepu obrazložilo, da je obresti upnika A. S. obračunalo od zapadlosti posameznih zneskov kot so specificirani v predlogu za izvršbo le za obdobje od 1. 3. 1993 do 31. 12. 2001, v skupnem znesku 44.771,44 EUR. Ker so torej obresti do tega datuma dosegle in presegle glavnico, jih sodišče po 1. 1. 2002 ni priznalo in je pravilno zaključilo, da so prenehale teči. Dolžnik nima prav, ko zatrjuje, da obresti do 31. 12. 2001 ne bi smele doseči oziroma preseči glavnico. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko upniku ni priznalo zamudnih obrestih po 1. 1. 2002, pri tem se je pravilno oprlo na določbo 376. člena OZ, ki je veljal do sprejema OZ-A (Ur. l. RS, št. 40/2007) in na odločbo Ustavnega sodišča U-I-300/04, s katero je bil razveljavljen 1060. člen OZ, kolikor se za zamudne obresti iz obligacijskih razmerjih nastalih pred uveljavitvijo OZ uporablja 277. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, čeprav bi že dosegle ali presegle glavnico.

Ad 2) Glede terjatve B. A. C.

Pri obračunu te terjatve je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo izvršilni naslov, zamudno sodbo Okrožnega sodišča v Celju in pravilno uporabilo določbo 17. čl. ZIZ. Ne držijo pritožnikove navedbe o tem, da je sodišče odločalo na podlagi določil kreditne pogodbe. Sodišče je obračunalo pogodbene in zamudne obresti tako, kot so bile prisojene v sodbi z dne 6. 2. 2001. Pri tem pa je moralo, ob pravilni uporabi materialnega prava (ZPP čl. 350/II) glede prenehanja teka obresti, v kolikor so dosegle in presegle glavnico, uporabiti avstrijsko pravo, ki ga je upnica tudi zatrjevala in upoštevala pri izračunu višine terjatve. V tej izvršilni zadevi gre za razmerje z mednarodnim elementom, saj je tožeča stranka pravna oseba avstrijskega prava. Pri tem pa ne gre za odločanje mimo izvršilnega naslova, pač pa le za pravilno uporabo materialnega prava o vprašanju, ali obresti nehajo teči, ko dosežejo glavnico. Ne drži, da je sodišče v razlogih sklepa le povzelo upničino pravno razlago in da sklep v tem delu nima razlogov. Ti razlogi so obširni, saj je sodišče prve stopnje obrazložilo uporabo avstrijskega prava (upnica je avstrijska pravna oseba), kot tudi, da pravilo “ne ultra alterum tantum” sicer pozna tudi avstrijsko pravo, vendar pa z drugačno vsebino, kot jo je poznalo našo pravo. Določba paragrafa 1335 ODZ določa, da pravica zahtevati obresti preneha, le če upnik pusti, da so obresti brez sodnega opomina narasle do zneska glavnice. Pravilo pa se ne uporablja če upnik svojo terjatev sodno uveljavlja. Namen te določbe je v zaščiti dolžnika pred špekulativnim upnikovim ravnanjem. Sodišče prve stopnje pa je v sklepu obrazložilo, da je upnik vložil tožbo takoj, kot tudi predlagal izvršbo, zato ne gre za takšen špekulativni namen. Tudi niso utemeljene pritožbene navedbe o tem, da sklep nima konkretnih razlogov o tem, kako je bila terjatev obračunana. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je upnik obrazložil svoje izračune. Sklep ima o tem obširne razloge, ki jih le pavšalne pritožbene navedbe ne morejo izpodbiti. Dolžnik je bil poučen o pravici (ZIZ čl. 207/III), da lahko samo še na razdelitvenem naroku izpodbija višino terjatve, torej je ne more več s pritožbo proti sklepu o poplačilu.

Pritožba tako ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti.

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka, prav tako pa upnik sam nosi stroške odgovora na pritožbo, ker le-ti niso bili potrebni.