Administrative court dismisses taxpayer's claim for withholding tax enforcement as it is an administrative duty, not a right. The court ruled that the tax authority's refusal to suspend enforcement was lawful because the decision to suspend is an administrative duty, not a right of the taxpayer. The court held that the taxpayer cannot demand withholding of tax enforcement as a right, since the tax authority decides by duty whether to suspend enforcement pending appeal. The court found the taxpayer's request for withholding enforcement was inadmissible because the authority's decision to suspend is a discretionary administrative duty, not a right of the taxpayer. The court dismissed the claim because the taxpayer cannot demand withholding of tax enforcement as a right, since the authority decides by duty whether to suspend enforcement pending appeal. The court ruled that the taxpayer's request for withholding enforcement was inadmissible because the authority's decision to suspend is a discretionary administrative duty, not a right of the taxpayer. The court dismissed the claim because the taxpayer cannot demand withholding of tax enforcement as a right, since the authority decides by duty whether to suspend enforcement pending appeal.

Tožba se zavrže.

[JEDRO]

Tožeča stranka je zahtevala zadržanje začete davčne izvršbe, česar pa glede na določilo 4. odstavka 157. člena ZDavP-2 ne more zahtevati, saj na razloge za zadržanje začete davčne izvršbe pazi davčni organ po uradni dolžnosti, z izpodbijanim sklepom, s katerim je davčni organ zavrnil takšno zahtevo tožeče stranke, pa očitno ni poseženo v njeno pravico ali v njeno neposredno, na zakon oprto korist.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ na podlagi 70., 71. in 154. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, 24/08 – ZDDKIS, 125/08 in 20/09 – ZDoh-2, v nadaljevanju ZDavP-2) vlogo tožeče stranke za zadržanje davčne izvršbe do odločitve o pritožbi zoper sklep o davčni izvršbi, izdan v ponovnem postopku, št. DT 42916-137/2009-13-14032-00 z dne 30. 6. 2009, zavrnil. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je prvostopni organ ugotovil, da obveznosti po izvršilnih naslovih po stanju na dan 18. 11. 2008 niso v celoti poravnane, zato se postopek davčne izvršbe za neporavnane obveznosti nadaljuje. Drugostopni organ je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep zavrnil. Iz obrazložitve odločbe drugostopnega organa izhaja, da v konkretni zadevi sicer ni mogoče oporekati, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa skopa, vendar je po mnenju drugostopnega organa na podlagi obstoječe obrazložitve mogoče sklepati na pravilnost odločbe o zavrnitvi vloge za zadržanje. Razlogi za takšno odločitev so navedeni, za samo vsebinsko presojo utemeljenosti pritožbenih navedb pa je v drugem postopku (reševanja pritožbe zoper sklep o izvršbi) pristojen organ druge stopnje, zato v pritožbenem postopku zoper izpodbijani sklep z dne 17. 7. 2009 drugostopenjski organ ne presoja pravilnosti in zakonitosti spornega postopka izvršbe, ampak presoja zakonitost odločitve prvostopenjskega organa, da vlogo za zadržanje izvršbe zavrne.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Uvodoma opozarja, da je bil s pritožbo izpodbijani sklep o davčni izvršbi izdan po prejemu odločbe Sektorja za upravni postopek na drugi stopnji s področja carinskih in davčnih zadev, ki je pritožbi tožeče stranke zoper prvotni sklep o izvršbi delno ugodil in ga delno odpravil v delu, ki se nanaša na zamudne obresti ter v tem delu zadevo vrnil prvostopnemu organu v ponovni postopek in odločanje, v preostalem delu pa je pritožbo tožeče stranke zavrnil oziroma potrdil izpodbijani prvostopni sklep.

Zoper zavrnilni del odločbe drugostopnega organa je tožeča stranka pred pristojnim sodiščem sprožila upravni spor. V nadaljevanju navaja razloge, zakaj meni, da je sklep upravnega organa o davčni izvršbi nezakonit. Navaja, da je vložil tudi predlog za zadržanje oziroma odlog izvršbe do odločitve o njegovi pritožbi. Pri tem se sklicuje na 4. odstavek 157. člena ZDavP-2. Glede na navedene pritožbene argumente ter glede na dejstva iz spisa predmetne zadeve meni, da je treba oceniti kot verjetno, da bo tožeča stranka s pritožbo uspela ter da bo izpodbijani sklep odpravljen.

Po mnenju tožeče stranke je izpodbijani sklep, s katerim je davčni organ zavrnil njegovo vlogo, nepravilen in tudi nezadostno obrazložen oziroma neobrazložen. Pred sprejetjem odločitve davčni organ očitno ni izvedel ugotovitvenega postopka in ni ugotovil dejstev, ki so pomembna za odločitev v predmetni zadevi. Hkrati pa je prvostopni organ tudi nepravilno uporabil pravo in navedel nepravilno oziroma nezadostno obrazložitev. Iz določbe 157. člena ZDavP-2 izhaja, da je davčni organ zavezan po uradni dolžnosti do odločitve o pritožbi odložiti davčno izvršbo, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi.

Torej se je pri odločanju o zadržanju izvršbe treba vprašati, kolikšna je verjetnost, da bi bilo mogoče pritožbi zavezanca ugoditi. Pravna varnost, načelo zakonitosti in načelo zaupanja v delo državnih organov pa predvsem predvidevajo pravico, da davčni organ o pravici zavezanca pravočasno in zakonito odloči in o tem izda obrazloženo odločbo, kolikor se zavezancu odreka pravica, da davčni organ odloči o njegovi pravici do odloga izvršbe in o tem ne izda obrazložene odločbe, ki jo je mogoče preizkusiti, se zavezancu s tem kršijo njegove temeljne pravice in se ga postavlja v položaj brezpravnega objekta.

Prav tako pa je tudi drugostopni organ neargumentirano zavrnil pritožbo tožeče stranke. V odločbi drugostopnega organa ni odgovoril na utemeljene in tehtne argumente tožeče stranke. Predlaga, da naslovno sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani sklep.

Tožbo je potrebno zavreči.

S 4. odstavkom 157. člena ZDavP-2 se ureja tako imenovani suspenzivni učinek pritožbe v davčnem postopku, saj lahko davčni organ po uradni dolžnosti do odločitve o pritožbi zadrži začeto davčno izvršbo, če oceni, da bi bilo pritožbi mogoče ugoditi, torej določi suspenzivni učinek pritožbe do odločitve drugostopnega davčnega organa. Po presoji sodišča iz določbe 4. odstavka 157. člena ZDavP-2 izhaja, da gre za diskrecijsko odločanje davčnega organa in za odločanje po uradni dolžnosti. O odlogu davčne izvršbe odloča davčni organ po uradni dolžnosti in po prostem preudarku od prejema pritožbe, pa do odločitve drugostopnega organa o njej. Odlog sicer lahko predlaga tudi stranka, vendar organ na predlog ni vezan, pač pa ima naravo pobude. Merilo za odločitev pristojnega organa je že po zakonu njegova presoja, da bi bilo mogoče pritožbi ugoditi. Če bi kadarkoli v postopku (do odločitve drugostopnega organa) prvostopni davčni organ presodil, da obstaja možnost ugoditve pritožbi, bo iz razlogov pravne varnosti in racionalnosti tako na strani zavezanca kot na njegovi strani določil suspenzivni učinek pritožbe.

Ker je tožeča stranka zahtevala zadržanje začete davčne izvršbe, česar pa glede na določilo 4. odstavka 157. člena ZDavP-2 ne more zahtevati, saj na razloge za zadržanje začete davčne izvršbe pazi davčni organ po uradni dolžnosti, z izpodbijanim sklepom, s katerim je davčni organ zavrnil takšno zahtevo tožeče stranke, očitno ni poseženo v njeno pravico ali v njeno neposredno, na zakon oprto korist. Glede na navedeno je sodišče v skladu z določbo 6. točke 1. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06, 119/08-odl.US, 107/09-odl.US in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa.