Court partially allows appeal, ruling that claiming payment delay implies debt acknowledgment.

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani sklep se spremeni tako, da se glasi:

„1. Sklep o izvršbi opr. št. VL 176635/2010 z dne 07.12. 2010 se razveljavi v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba zaradi izterjave zakonskih zamudnih obresti od:

1.878,00 EUR od 30. 05. 2010 do 28. 02. 2011,

2.266,00 EUR od 16. 07. 2009 do 28. 02.2011,

ter za izvršilne stroške v višini 50 EUR.

V ostalem se ugovor zavrne in se citirani sklep o izvršbi glede zneska 4.144,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 03. 2011 do plačila in glede izvršilnih stroškov v višini 41 EUR, potrdi.

2. O zahtevku in stroških v razveljavljenem obsegu se bo postopek nadaljeval kot pri ugovoru zoper plačilni nalog pred Okrožnim sodiščem v Celju.“

[JEDRO]

Zatrjevano dejstvo o dogovoru o odlogu plačila vsebuje implicitno priznanje dolga. Če dolžnik trdi, da je bilo plačilo terjatve z dogovorom odloženo, potem to pomeni, da (prav to) terjatev po temelju priznava. Zato ni več v položaju, ko bi se lahko uspešno branil s trditvijo, da mu ni priznan temelj terjatve.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo sklep o izvršbi opr. št. VL 176635/2010 z dne 07. 12. 2010 v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba (1. točka izreka) in odločilo, da bo o zahtevku in stroških sodišče odločalo v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Celju (2. točka izreka).

Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil upnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi sklep o ugovoru zoper izdani sklep o izvršbi in nadaljuje s postopkom izvršbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dne 07. 12. 2010 izdani sklep o izvršbi razveljavilo v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba, zato, ker je štelo, da je dolžnik vložil obrazložen ugovor v smislu 2. odst. 53. člena in 2. odst. 61. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ. Četudi se neobrazložen ugovor šteje za neutemeljenega, se presoja tako prvostopnega kot višjega sodišča v tej fazi (izvršilnega) postopka omejuje le na oceno njegove obrazloženosti in ne njegove utemeljenosti. Ugotoviti je bilo torej treba le, ali je dolžnik v ugovoru navedel takšna pravno pomembna dejstva, ki bi lahko imela za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če bi se v nadaljnjem postopku izkazala za resnična, in ali je dolžnik zanje predložil primerne dokaze (2. odst. 53. člena ZIZ in 5. odst. 62. člena ZIZ; načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča RS, sprejeto na Občni seji dne 09. 12. 1999), ne pa, ali so v ugovoru navedena dejstva resnična (vprašanje utemeljenosti ugovornih navedb se presoja v pravdnem postopku, ki se nadaljuje po razveljavitvi izdanega sklepa o izvršbi).

Pritožbeno sodišče se zato s pritožbenimi ugovori, ki napadajo utemeljenost dolžnikovega ugovora, ni ukvarjalo, pač pa je ugovor preizkusilo zgolj z vidika njegove obrazloženosti.

Dolžnik je v ugovoru zatrjeval, da sta se z upnikom dogovorila za odlog plačila terjatve do konca meseca februarja 2011, za kar je predlagal zaslišanje obeh strank. Poleg tega je oporekal višini terjatve in njenemu temelju, ker da mu upnik nikoli ni izkazal tolikšne višine dolga, dolžniku pa ni poznana niti njegova podlaga niti temelj.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da so konkretizirane samo trditve dolžnika o nezapadlosti terjatve, t.j. o ustnem dogovoru strank, da se njeno plačilo odloži do konca meseca februarja 2011. Za navedene trditve je dolžnik predlagal tudi zatrjevanemu dejstvu primeren dokaz z zaslišanjem strank, ki bo, če bo z njim prepričal sodišče, lahko pripeljal do zavrnitve tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na zamudne obresti od vtoževane terjatve od v predlogu zahtevanega dneva zapadlosti do konca februarja 2011.

V ostalem pa je dolžnik podal le splošne pavšalne trditve, s katerimi je povsem nedoločeno in nejasno prerekal terjatev „po temelju in višini“. Zatrjevano dejstvo o dogovoru o odlogu plačila namreč vsebuje implicitno priznanje dolga. Če dolžnik trdi, da je bilo plačilo terjatve z dogovorom odloženo, potem to pomeni, da (prav to) terjatev po temelju priznava. Zato ni več v položaju, ko bi se lahko uspešno branil s trditvijo, da mu ni poznan temelj terjatve. Lahko bi nasprotoval le njeni višini, vendar pa bi v tem primeru moral povedati, za koliko. S trditvijo, da mu terjatev ni poznana, pa je le zašel sam s seboj v nasprotje, zato z njo v nadaljnjem postopku ne bi mogel uspeti.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da se bo v nadaljnjem pravdnem postopku obravnavalo le še vprašanje zapadlosti vtoževane terjatve in izvršilnih stroškov v presežku nad 41 EUR. Toliko je namreč znašala sodna taksa za postopek po predlogu za izvršbo v elektronski obliki za dva izvršilna sredstva, po tarifni št. 4012 (36 EUR) in 4013 (5 EUR) ob izdaji sklepa o izvršbi veljavnega Zakona o sodnih taksah (UL RS št. 37/2008, ZST-1). Razlika do v sklepu o izvršbi priznanih 91 EUR izvršilnih stroškov ni argumentirana.