Appeal dismissed; co-ownership shares determined by area ratio under Article 182 of the Building Act. Co-ownership shares determined by area ratio under Article 182 of the Building Act. Appeal dismissed; co-ownership shares determined by area ratio under Article 182 of the Building Act.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

V skladu s 182. členom SZ-1 se do sklenitve pogodbe o medsebojnih razmerjih solastniški deleži določijo glede na površino posameznega dela v etažni lastnini v razmerju do skupne površine vseh posameznih delov v etažni lastnini. Zato je, razdelitev stroškov po temelju solastniškega deleža, ki se izračuna v razmerju površine posameznega prostora in površine celotne stavbe, pravilen in zakonit.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo, opr. št. X Pg 2301/2009 z dne 05. 10. 2010, vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 87045/2008 z dne 26. 10. 2008, tudi v prvem in tretjem odstavku sklepa. Toženi stranki je v plačilo naložilo tudi nadaljnje pravdne stroške v znesku 394,09 EUR z obrestmi.

Zoper izpodbijano sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišče prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je o obravnavani pritožbi v skladu s 458. členom ZPP odločala sodnica posameznica.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi tožena stranka oporekala dejstvu, da je tožeča stranka opravljala naloge upravnika v objektu, v katerem se nahaja poslovni prostor, katerega lastnica je. Navedla je le, da ona s tožečo stranko ni sklenila pogodbe o upravljanju. Glede na navedeno je, ob upoštevanju pravila, da se neprerekana dejstva štejejo za priznana, treba v obravnavanem primeru šteti, da je tožeča stranka upravnik v spornem objektu, in da ima z lastniki sklenjeno pogodbo o upravljanju. Slednje je tožeča stranka dokazala tudi s predložitvijo same pogodbe o opravljanju storitev upravljanja in obratovanja v stanovanjski soseski M. z dne 19. 03. 2001 in odločbe Javnega Stanovanjskega sklada z dne 12. 12. 2002. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pa je v skladu s 31. členom Stanovanjskega zakona (SZ) za odločitve v zvezi z upravljanjem, kamor sodi tudi sklenitev pogodbe o upravljanju, potrebno soglasje solastnikov, katerih solastniški deleži znašajo več kot polovico solastniških deležev. Sklenjena pogodba o upravljanju pa potem zavezuje vse solastnike, tudi tiste, ki pogodbe niso podpisali, torej tudi toženo stranko.

V skladu s 182. členom SZ-1 se do sklenitve pogodbe o medsebojnih razmerjih solastniški deleži določijo glede na površino posameznega dela v etažni lastnini v razmerju do skupne površine vseh posameznih delov v etažni lastnini. Zato je, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, razdelitev stroškov po temelju solastniškega deleža, ki se izračuna v razmerju površine posameznega prostora in površine celotne stavbe, pravilen in zakonit. Pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje opre na razdelilnik tožeče stranke, ki mu je tožena stranka nasprotovala, predstavlja pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki v postopkih majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog (1. odstavek 458. člena ZPP).

Tudi pritožbena navedba, da plačilo obratovalnih stroškov s strani tožeče stranke ni bilo nujno, ni dovoljen pritožbeni razlog v sporih majhne vrednosti. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bilo plačilo stroškov obratovanja za toženo stranko nujno, da se prepreči škoda na celotni stavbi, saj bi dobavitelji v primeru neplačil vsem lastnikom prekinili dobavo energije in drugih storitev. Ker dejstva obstoja nevarnosti nastanka škode tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni prerekala, ga je sodišče prve stopnje pravilno štelo za nespornega in zaključilo, da je tožeča stranka do povračila plačanih stroškov obratovanja za toženo stranko upravičena na podlagi pravil o nujni gestiji (202. člen Obligacijskega zakonika). Pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni dokazala, da poslov, ki jih je opravila za toženo stranko, ni mogla odložiti, tako ne držijo. Sodišče prve stopnje je namreč kot že rečeno ugotovilo, da je nevarnost obstajala, pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja pa v postopkih majhne vrednosti ni dovoljen.

Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo v skladu s 353. členom ZPP potrditi.