Appeal court orders applicant to bear all boundary dispute costs due to unnecessary litigation.
Legislator summary
AI generatedThe appeal court overturned the first-instance decision, ordering the applicant to pay the entire boundary dispute cost of 821.10 EUR. The applicant argued the proceedings were unnecessary because the boundary had already been determined administratively, while the applicants claimed they initiated the suit to correct an error. The court ruled that since the applicants caused the dispute by failing to agree on markers, they must bear the full cost under the principle of fault.
Legislator headnote
AI generated139. člen Zakona o nepravdnem postopku; 3. točka 365. člen Zakona o pravdnem postopku: When a boundary dispute arises from the fault of the parties or is unnecessary, the court may order the responsible party to bear all procedural costs.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da skupne stroške postopka (v višini 821,10 EUR) v celoti krijeta predlagatelja.
[JEDRO]
Iz meritornega sklepa izhaja, da je bil spor nepotreben, saj z njim predlagatelja nista dosegla želene spremembe meje, čeprav sta sprožila postopek, s tem pa povzročila določene nujne (skupne) stroške, zato bi bilo treba o skupnih stroških postopka odločiti po krivdnem principu.
[OBRAZLOŽITEV]
(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prvemu nasprotnemu udeležencu naložilo, da plača predlagateljema 410,55 EUR stroškov postopka, kar je polovica skupnih stroškov v postopku.
(2) Proti navedenemu sklepu se je pritožil prvi nasprotni udeleženec zaradi zmotne uporabe določb Zakona o nepravdnem postopku in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagata razveljavitev sklepa in v nadaljnjem postopku odločitev, po kateri bi skupne stroške v celoti trpela predlagatelja. Meni, da mu sodišče ne bi smelo naložiti plačilo stroškov, saj je postopek tekel zato, ker predlagatelja nista soglašala s postavitvijo mejnikov ob parcelaciji leta 1989, zato je bil celoten postopek nepotreben, saj je bila v njem le potrjena meja iz upravnega postopka, ki ga je financiral pritožnik. Zato so bili po njegovem mnenju nepotrebni tudi stroški v zvezi s tem postopkom.
(3) Predlagatelja in drugi nasprotni udeleženci na pritožbo niso odgovorili.
(4) Pritožba je utemeljena.
(5) Skupne stroške postopka zaradi sodne ureditve meje trpijo udeleženci praviloma v sorazmerju z dolžino svojih meja. Sodišče pa lahko odloči o stroških postopka tudi drugače, če to narekujejo nesorazmerni stroški pri določanju posameznih delov meje, krivda posameznega udeleženca za nastanek spora o meji ali drugi tehtni razlogi (139. čl. Zakona o nepravdnem postopku, Ur. l. SRS, št. 30/86 in 20/88 ter Ur. l. RS, št. 87/02 in 131/03; ZNP).
(6) Prvo sodišče je napačno razumelo napotek pritožbenega sodišča za uporabo pravila določbe 139. čl. ZNP, saj ta, kot je razvidno iz besedila določbe, izrecno dopušča tudi upoštevanje krivde za spor. Sklep o stroških, vsebovan v sklepu o določitvi meje, je bil namreč razveljavljen iz razloga, ker prvo sodišče sploh ni odločilo o skupnih stroških postopka.
(7) Iz meritornega sklepa v tej mejni zadevi pa nedvomno izhaja, da je bil spor nepotreben, saj z njim predlagatelja nista dosegla želene spremembe meje. Pa vendar sta onadva tista, ki sta sprožila postopek, s tem pa povzročila določene nujne (skupne) stroške. Ob takšnih okoliščinah pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje o skupnih stroških postopka odločiti po krivdnem principu.
(8) Sodišče druge stopnje je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je odločilo, da krijeta skupne stroške (za sodnega izvedenca in sodne takse) predlagatelja (3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in kasnejše spremembe; ZPP, v zvezi s 37. čl. ZNP).