Legislator Case Law & Legislation
VSL sodba I Cp 533/2011 ECLI:SI:VSLJ:2011:I.CP.533.2011 AI generated

Appeal dismissed; court upheld unjust enrichment judgment where funds were mistakenly transferred despite bank employee error.

Case Number VSL sodba I Cp 533/2011
Court / Authority
Jurisdiction Slovenia (SI)
Decision Date
Outcome Dismissed

Legislator summary

AI generated

The appellate court dismissed the defendant's appeal, upholding the first-instance judgment that ordered the defendant to repay 5,683.00 EUR to the plaintiff. The plaintiff argued that funds totaling 1.86 million SIT were mistakenly transferred to the defendant's account by a bank employee, creating an unjust enrichment situation. The court rejected the claim of error, finding that the bank employee's mistake did not absolve the defendant of the duty to return the money received without legal basis.

Legislator headnote

AI generated

190. člen Obligacijskega zakonika; Kdor je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, kar velja tudi če je prišlo do napake pri izvršitvi bančnega naloga.

Keywords

AI generated
unjust enrichment mistaken transfer bank employee error obligations act appellate review costs allocation statute of limitations

Cited Legislation

AI generated

Cited Case Law

AI generated
Višje sodišče v Ljubljani I Ip 2634/2009
AI generated

Need to analyze how this precedent applies to your matter?

Cross-reference this judgment against statutes, commentaries, and subsequent citing case law inside Legislator AI.

Open in Legislator →

Full text

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Sredstva v višini 1.861.930,00 SIT, ki jih je v okviru stanovanjske varčevalne pogodbe privarčeval J. N., so bila na račun toženca prinesena po pomoti, zaradi česar je tožnica ta znesek J. N. dne 2.8.2004 nakazala iz svojih sredstev. Kdor je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 5.683,00 EUR. V presežku (glede zakonskih zamudnih obresti) je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 267,00 EUR v roku 15 dni , v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti ugodilnem delu sodbe in odločitvi o stroških se pritožuje tožena stranka iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Sodišče prve stopnje je nepravilno ocenilo listine v spisu, saj iz dokumentacije izhaja, da je J.N. dne 14.7.2004 na račun tožene stranke položil znesek 1.861.930,00 SIT. To naročilo je potrdil z lastnoročnim podpisom, česar tožeča stranka niti ne zanika. Glede na to, da je tožeča stranka polog izvedla pravilno in skladno s podpisanim naročilom J.N., je neizkazana tožbena navedba, da je bil polog na bančni račun tožene stranke izveden po pomoti. Iz nobene listine ne izhaja, da je bil znesek položen nepravilno oziroma v nasprotju z nalogom imetnika računa. To ne izhaja niti iz izpiska odprtih postavk, niti iz potrdila o nakazilu lastnih sredstev tožeče stranke iz začasnega računa. Tožeča stranka ni imela razlogov za izpolnitev obveznosti tožene stranke do J.N. Zaradi odsotnosti razlogov za zakonsko subrogacijo, vtoževana terjatev ni prešla na tožečo stranko. Tožeča stranka ni niti zatrjevala niti dokazala, da je bila terjatev J.N. prenesena na tožečo stranko z dogovorom ali cesijo. Pritožuje se tudi glede stroškovne odločitve. Ker je tožbeni zahtevek treba zavrniti, je treba plačilo stroškov naložiti tožnici. Podrejeno navaja, da je velik del stroškov nastal v zvezi z neutemeljenim izvršilnim delom postopka. Tožba je bila nesklepčna do spremembe zahtevka. Zahtevek na plačilo zamudnih obresti je sodišče prve stopnje zaradi zastaranja zavrnilo, kar je tudi treba pri odločitvi upoštevati.

Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlagala njeno zavrnitev pritožbe ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je iz listinske dokumentacije razvidno, da je J.N. dne 14.7.2004 na račun tožene stranke položil 1.861.930,00 SIT, kar je potrdil z lastnoročnim podpisom. Sodišče prve stopnje je na podlagi kopije potrdila o dvigu sredstev z računa J.N. (A6-priloga 2) in kopije potrdila o pologu na osebni račun (A6-priloga 3), ugotovilo, da je bil 14.7.2004 z računa J.N. na račun toženca položen znesek 1.861.930,00 SIT, kar potrjujejo tudi kartice prometa J.N. in toženca za obdobje od 31.12.2003 do 31.12.2004 (A7 in A8). Znesek 1.861.930,00 SIT je J.N. dvignil iz varčevalnega računa, na katerem je varčeval v skladu z varčevalno stanovanjsko pogodbo. Sredstva so bila namesto njemu nakazana tožencu, ki je dva dni po nakazilu, 16.7.2004, ta znesek dvignil s svojega računa in račun ukinil. Dne 2.8.2004 je tožeča stranka znesek 1.861.930,00 SIT, z valuto 14.7.2004, iz svojega računa nakazala na račun J.N. Ugotovitve sodišča prve stopnje, zlasti ugotovitev, da je tožeča stranka 2.8.2004 J.N. iz svojega računa nakazala lastna sredstva v višini 1.861.930,00 SIT, potrjujejo tožbene trditve, da je pri nakazilu J.N., ki ga je izpolnila bančna uslužbenka, prišlo do pomote. Ne drži pritožbeni očitek, da ni dokazano, da je bil polog na bančni račun toženca izveden po pomoti. Naloga za prenos sredstev ni izpolnil J.N., ampak bančna uslužbenka, kar je razvidno iz potrdila o dvigu z računa J.N. (A6, priloga 2).

V skladu z določilom 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je tisti, ki je brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti. Odločitev sodišča prve stopnje je zato materialnopravno pravilna.

Proti odločitvi o stroških se tožena stranka neutemeljeno pritožuje. Tožeča stranka je glede glavnice uspela v celoti, glede zakonskih zamudnih obresti, ki predstavljajo stransko terjatev, pa tožnica zaradi nastopa zastaranja ni uspela. Odločitev sodišča prve stopnje, ki se je oprlo na 3. odstavek 154. člena ZPP, je pravilna. Sodišče lahko namreč odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki jih je imela nasprotna stranka, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa ji zaradi tega niso nastali posebni stroški. Terjatev na plačilo zakonskih zamudnih obresti je stranska terjatev, zaradi katere niso nastali posebni stroški v postopku. Ne drži pritožnikova trditev, da je bil izvršilni postopek zoper njega neutemeljen. S sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 2634/2009 z dne 11.11.2009 je bil sklep o izvršbi razveljavljen v delu, v katerem je bila izvršba dovoljena, vendar je bilo hkrati odločeno, da se bo postopek nadaljeval v pravdnem postopku, v katerem pa je tožeča stranka uspela. Tožba tudi ni bila nesklepčna. Okoliščino, da tožnica z zahtevkom za plačilo zamudnih obresti ni uspela, pa je sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevalo.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni in tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspela. Tožeča stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila. (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154.člena ZPP).