Administrative court dismisses lawsuit because plaintiffs failed to appoint a representative for receiving documents within the deadline.
Slovenia (SI)
Legislator summary
AI generatedThe administrative court dismissed the lawsuit because the plaintiffs failed to appoint a representative for receiving documents within the statutory deadline. Although the court had previously ordered the appointment and warned of dismissal, the plaintiffs neither appointed a representative nor requested an extension of the time limit. The court ruled that the failure to comply with this procedural requirement under the Code of Civil Procedure necessitated the rejection of the administrative appeal.
Legislator headnote
AI generated1. odstavek 22. člen Zakona o upravnem sporu; 1. odstavek 146. člen Zakona o pravdnem postopku: Failure to appoint a representative for receiving documents within the prescribed period results in the dismissal of the lawsuit.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedCited Case Law
AI generatedFull text
Tožba se zavrže.
[JEDRO]
Tožeči stranki v postavljenem roku od vročitve sklepa začasni zastopnici, niti v kasnejšem času do odločanja sodišča nista imenovali pooblaščenca za sprejem pisanj, zato je tožbo zavrglo v skladu z določilom 1. odstavka 146. člena ZPP.
[OBRAZLOŽITEV]
Tožeči stranki sta dne 24. 2. 2010 vložili tožbo zoper izpodbijani sklep, s katerim je Komisija za izvajanje Zakona o popravi krivic Vlade Republike Slovenije zavrnila zahtevek prvo tožeče stranke za priznanje statusa bivše politične zapornice, drugo tožeči stranki pa priznala status bivše politične zapornice ter pravico do odškodnine.
Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:
V skladu s 1. odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 119/08 ter 107/09 – odločbi Ustavnega sodišča in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) se za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, primerno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP).
V skladu z določbo 1. odstavka 146. člena ZPP bi morali tožeči stranki, ki po podatkih iz tožbe živita v Kanadi in v Republiki Sloveniji nimata pooblaščenca, že ob vložitvi tožbe imenovati pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji. Ker tega ob vložitvi tožbe nista storili, jima je sodišče na podlagi 1. odstavka 146. člena ZPP s sklepoma opr. št. I U 786/2010-5 z dne 2. 11. 2010 in I U 786/2010-6 z dne 2. 11. 2010 naložilo, da morata imenovati pooblaščenca za sprejemanje pisanj v roku 30 dni, šteto od dneva, ko sta navedena sklepa vročena začasni zastopnici, upravičeni za sprejemanje pisem. V navedenih sklepih je sodišče tožeči stranki tudi opozorilo, da bo na podlagi 1. odstavka 146. člena ZPP tožbo zavrglo, če v postavljenem roku ne bosta imenovali pooblaščenca za sprejemanje pisanj v Republiki Sloveniji. Sodišče je z ločenim sklepom opr. št. I U 786/2010-4 z dne 2. 11. 2010 tožečim strankam postavilo tudi začasno zastopnico, upravičeno za sprejemanje pisanj z nalogo, da tožečim strankam vroči sklepa, s katerima jima je bilo naloženo, da v roku imenujeta pooblaščenca za sprejem pisanj v Republike Sloveniji.
Sodišče po vpogledu v sodni spis ugotavlja, da sta bila sklepa I U 786/2010-5 z dne 2. 11. 2010 in I U 786/2010-6 z dne 2. 11. 2010 začasni zastopnici vročena dne 3. 11. 2010, od katerega je tudi začel teči rok za imenovanje pooblaščenca za sprejem pisanj, ki se je tako iztekel dne 3. 12. 2010. Začasna zastopnica je na naslov tožečih strank v tujini navedena sklepa prvo tožeči stranki vročila dne 20. 11. 2010 in drugo tožeči stranki dne 17. 11. 2010. Tožeči stranki v postavljenem 30-dnevnem roku od vročitve sklepa začasni zastopnici, niti v kasnejšem času do odločanja sodišča nista imenovali pooblaščenca za sprejem pisanj, niti nista zaprosili za morebitno podaljšanje sodnega roka.
Sodišče je zato tožbo zavrglo v skladu z določilom 1. odstavka 146. člena ZPP (tako tudi na primer sklepi Upravnega sodišča RS opr. št. I U 691/2010 z dne 14. 7. 2010 in Vrhovnega sodišča RS št. I Up 1172/2002 z dne 22. 1 2003, I Up 162/2003 z dne 27. 8. 2003).