Administrative court dismisses denationalization claim because citizenship status is a preliminary legal issue resolved by final decision.

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožnikov za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

[JEDRO]

Ker izpodbijana delna odločba o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo temelji na pravnomočni ugotovitveni odločbi o državljanstvu za bivšega lastnika D.D., kar v zadevi ni sporno, ugotovitev državljanstva kot samostojna pravna celota pa v postopku denacionalizacije pomeni predhodno vprašanje po določbi 147. člena ZUP, tožniki neutemeljeno ugovarjajo, da je prvostopni organ odločil preuranjeno glede na sicer že izčrpana pravna sredstva.

[OBRAZLOŽITEV]

Upravna enota Ljubljana je z delno odločbo št. 712-46/1993-137 z dne 30. 3. 2010 zavrnila zahtevo vlagateljev A.A., B.B. in C.C. za denacionalizacijo podržavljenega premoženja, to je nepremičnin, vpisanih pri vložku št. 411 k.o. ..., del v deležu do 1/2 ter premičnega premoženja, popisanega v Komisijskem zapisniku z dne 23. 1. 1946, ki je bilo oboje v času podržavljenja v lasti D.D. (1. točka izreka) ter odločila, da bo o preostalem delu zahteve za denacionalizacijo, in sicer v delu, ki se nanaša na vrnitev štirih stanovanj v hiši na ... v Ljubljani do deleža 1/2, ki so bili v času podržavljenja v navedenem deležu v lasti E.E., upravni organ odločil s posebno odločbo po končanem posebnem ugotovitvenem postopku (2. točka izreka) ter ugotovila, da stroški postopka niso zaznamovani (3. točka izreka).

Predmet izpodbijane delne odločbe je zahteva za denacionalizacijo nepremičnin, vpisanih pri vložku št. 411 k.o. ... del, do deleža 1/2 ter premično premoženje, popisano v Komisijskem zapisniku z dne 23. 1. 1946, kar je bilo oboje v času podržavljenja v lasti D.D. Upravni organ je ugotovil, da je pravni temelj pravice do vrnitve premoženja D.D. podan (20. točka in 19. točka 3. člena Zakona o denacionalizaciji, v nadaljevanju ZDen), vendar pa imenovani bivši lastnik ne izpolnjuje drugega pogoja, ki bi ga uvrstil v krog upravičencev do denacionalizacije, to je jugoslovanskega državljanstva v času podržavljenja.

Po določbi 1. odstavka 9. člena ZDen so fizične osebe iz 3. člena ZDen upravičenci do denacionalizacije, če so bili v času, ko jim je bilo premoženje podržavljeno, jugoslovanski državljani in jim je bilo po 9. 5. 1945 to državljanstvo priznano z zakonom ali mednarodno pogodbo. Državljanstvo je torej za opredelitev upravičenca pravno pomembno dejstvo, ki ga kot predhodno pravno vprašanje ugotavlja pristojni upravni organ za notranje zadeve. Upravni organ je glede državljanstva bivšega lastnika podržavljenega premoženja zaprosil Sektor za upravne notranje zadeve pri Upravni enoti Ljubljana za potrdilo oziroma odločbo, iz katere bi bilo razvidno, ali je bilo D.D., rojenemu 22. 6. 1888 v Ljubljani, umrlemu 4. 11. 1960, priznano jugoslovansko državljanstvo z zakonom ali mednarodno pogodbo.

Iz odgovora za dne 15. 4. 2008 je razvidno, da imenovani ni vpisan v evidenco državljanstva v Ljubljani. Glede na navedeno je upravni organ z dopisom z dne 7. 5. 2008 zaprosil Sektor za upravne notranje zadeve pri Upravni enoti Ljubljana za uvedbo postopka ugotovitve državljanstva za imenovanega bivšega lastnika podržavljenega premoženja. Upravni organ je s sklepom z dne 8. 5. 2008 postopek denacionalizacije prekinil do pravnomočne rešitve predhodnega vprašanja – ugotovitve državljanstva za D.D. V zvezi z navedenim je Upravna enota Ljubljana, Sektor za upravne notranje zadeve pod št. 213-402/2008/16 (23100) z dne 2. 4. 2009 izdala odločbo, iz katere je razvidno, da se D.D., roj. 22. 6. 1888 v Ljubljani, po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije, veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, od 28. 8. 1945, do smrti dne 4. 11. 1960, ni štel za državljana Ljudske Republike Slovenije in Federativne Ljudske Republike Slovenije.

Citirana odločba je postala pravnomočna dne 9. 9. 2009 s sodbo Upravnega sodišča RS št. I U 1009/2009. Ker bivši lastnik podržavljenega premoženja D.D. ne izpolnjuje pogojev iz 9. člena ZDen, je upravni organ v nadaljevanju ugotavljal, ali je v konkretnem primeru mogoče uporabiti določbo 12. člena ZDen. Upravni organ ugotavlja, da je pokojni vlagatelj v vlogi z dne 6. 12. 1993 navedel, da imenovani ni bil poročen in da ni imel otrok. Prav tako je iz prijave, ki jo je dne 15. 9. 1946 sestavil Odbor OF razvidno, da je bil D.D. samski.

Tudi pooblaščenec vlagateljev je dne 2. 6. 2009 pri upravnem organu podal izjavo na zapisnik, da D.D. ni imel dedičev prvega dednega reda. Glede na navedeno pokojnega upravičenca D.D. ni mogoče šteti za denacionalizacijskega upravičenca v smislu 9. člena ZDen, prav tako pa tudi ni imel dedičev prvega dednega reda, tako da tudi uporaba 12. člena ZDen v konkretnem primeru ne pride v poštev. Vložena ustavna pritožba na dejstvo, da je navedena odločba o državljanstvu postala pravnomočna, ne vpliva. Ministrstvo za gospodarstvo je z odločbo, št. 490/24/2006-26-P/DG z dne 26. 7. 2010 zavrnilo pritožbo tožnikov zaradi razlogov, ki izhajajo iz izpodbijane delne odločbe.

Tožniki v tožbi navajajo, da odločitev tožene stranke ni pravilna. Jasno jim je, da je vprašanje obstoja državljanstva predhodno vprašanje, ki je bilo že pravnomočno rešeno. Glede tega so tožniki že vložili ustavno pritožbo, ker menijo, da je bila odločitev v nasprotju z Ustavo RS. Odločba o nepriznanju državljanstva izhaja iz domneve, da se šteje, da oseba ni bila lojalna, ker je bila nemške narodnosti. Tožniki bi morali sami dokazati lojalnost, kar je v nasprotju s splošno priznanimi človekovimi pravicami. Pravilno bi bilo, da bi morala država sama dokazati, da določena oseba ni bila lojalna. V sedanji ureditvi gre za primer, ko je nekdo odgovoren, ne da bi se mu odgovornost dokazala, pač pa že vnaprej domneva. Ker je že predhodno vprašanje rešeno v nasprotju s pravnim redom, je tudi napadena odločba nezakonita. Z odločitvijo v postopku denacionalizacije bi bilo zato potrebno počakati do odločitve Ustavnega sodišča. Predlagajo, da se delna odločba odpravi, prav tako pa tudi odločba Ministrstva za gospodarstvo z dne 26. 7. 2010, ter odloči, da je tožena stranka dolžna tožnikom plačati stroške postopka v 15-ih dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe o stroških dalje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri svoji odločitvi iz razlogov, ki so navedeni v obrazložitvi njene odločbe.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali je upravni organ odločal preuranjeno, ko je svojo odločitev oprl na pravnomočno ugotovitveno odločbo o državljanstvu za bivšega lastnika spornega premoženja D.D. in ni počakal na rešitev ustavne pritožbe zoper to odločbo, vloženo pred Ustavnim sodiščem RS. Ker izpodbijana delna odločba o zavrnitvi zahteve za denacionalizacijo temelji na pravnomočni ugotovitveni odločbi o državljanstvu za bivšega lastnika D.D., kar v zadevi ni sporno, ugotovitev državljanstva kot samostojna pravna celota pa v postopku denacionalizacije pomeni predhodno vprašanje po določbi 147. člena ZUP, tožniki ob upoštevanju 152. člena ZUP po presoji sodišča neutemeljeno ugovarjajo, da je prvostopni organ odločil preuranjeno glede na sicer že izčrpana pravna sredstva. Razlogi, zaradi katerih je bila vložena ustavna pritožba, v obravnavanem primeru niso bistveni.

Sodišče tako ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je odločba pravilna in zakonita, zaradi česar je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.

Stroškovni zahtevek tožnikov je sodišče zavrnilo na podlagi določbe 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi.